Slovenka, ki navkljub bolezni kratkih prstov pleza in niza izjemne dosežke

Že strah pred višino je precejšna ovira za človeka, ki se odloči, da bi postal plezalec. Bistveno težje je, če se je rodil s simbrahidaktilijo, kar pomeni bolezen kratkih prstov.

Manca Smrekar ima oboje, strah pred višino, prirejeno posebnost roke (v zarodku se namreč leva roka ni razvila in ji manjkajo vsi prsti), nagaja pa ji tudi ADHD, kar vpliva na mentalno stanje, ki ga zahteva plezanje.

A zase pravi, da so jo od nekdaj privlačili izzivi zunaj običajnih okvirjev, in tako je pristala v plezanju. Je aktualna evropska podprvakinja v paraplezanju, lansko sezono je na vseh tekmah svetovnega pokala stala na stopničkah, kar jo seveda uvršča med najbolj uspešne slovenske paraplezalke.

Pleza od svojega 22. leta, od leta 2021 je članica državne reprezentance. V istem letu, ko se je pridružila reprezentanci, je osvojila 4. mesto na svetovnem prvenstvu v Moskvi, letos pa bo ta rezultat skušala izboljšati v Južni Koreji.

Paraplezanje je postala tudi paralimpijska disciplina, paralimpijsko premiero bo disciplina doživela v Los Angelesu leta 2028, na udeležbo pa močno upa tudi Manca.

Že zdaj je njena zgodba izjemna, za pomembne dosežke v športu je prejela tudi Bloudkovo plaketo, največ pa bi ji pomenilo, da bi k paraplezanju spodbudila čim več otrok invalidov.

Rodili ste se s posebno roko, a kot sem brala, ste športno aktivni že od otroštva. So vam starši vzbudili ljubezen do športa in vaše invalidnosti niso jemali kot ovire, da katerega športa ne bi zmogli?

Vsi v družini so bili zelo aktivni. Pri športu res nikoli ni bilo zadržkov in tudi sama svoje posebnosti nisem videla kot ovire. Je pa res, da se niti doma niti v šoli nismo nikoli zares ukvarjali z mojo roko in drugačnostjo.

Šele kasneje, ko sem bila najstnica, se je včasih zgodilo, da so me vrstniki zbadali. Torej, o drugačnosti se nismo veliko pogovarjali, večji problem je bila moja zadržanost. V družbi se nisem znašla, nisem se znala postaviti zase, po drugi strani sem bila hiperaktiven in zelo čustven otrok. In te stvari, roka še najmanj, so pripeljale do tega, da sem se dolgo iskala v tem svetu.

Enako je bilo pri športu, iskala sem se v različnih športih, še najdlje sem vztrajala pri odbojki. Trenirala sem med običajnimi kadetinjami, ne s parašportniki in tudi trenerka me ni nikoli po ničemer razlikovala. Do odbojke sem čutila res veliko strast, bila sem zagnana, a spet je bila velika težava moja osebnost.

Nisem se znala povezati s soigralkami, bila sem zadržana in se zaradi tega počutila drugačno, zato sem z odbojko nehala in takšne zgodbe so se ponavljale. Marsikaj sem opustila, ker se nisem znašla med ljudmi, nisem znala povedati, kaj se z mano dogaja. Zato zdaj večkrat poudarjam, staršem in otrokom, kako zelo je pomembna komunikacija in pozornost do otrok ter odraslih, ki to bolj potrebujejo. Eni potrebujemo več pozornosti.

"Vse spodbujam, da vsaj poskusijo in vidijo, ali je kateri šport zanje ali ne. Veliko jih bo zagotovo navdušenih." Foto: Črt Piksi

Ugotovili ste, da morate komunicirati. Kaj vas je pripeljalo do tega spoznanja?

Do tega zavedanja pridemo, ko zmanjka prostora za zadrževanje in naenkrat vse udari ven na najrazličnejše načine, tudi tiste, ki si jih res ne želimo, od depresije, anksioznosti do fizičnih težav, ki se začnejo pojavljati na telesu.

In tako se je nabralo precej stvari, ki sem jih morala predelati. Zdaj drugače gledam nase v tem svetu, z ljudmi drugače komuniciram, sem bistveno bolj odprta in to res pomaga. Ne morem pa trditi, da je vsem to prijetno poslušati (smeh).

Vsak, ki spregovori, hitro vidi, da v težavah ni sam.

Točno tako. Meni je to spoznanje res zelo pomagalo. Iskrenost in odkritost se mi zdita velika prednost današnjih otrok in mladih. Vidim, da bistveno lažje spregovorijo, se bolj povezujejo. Tudi med invalidi se hitro ustvarijo skupine, veliko govorijo o tem, premikajo meje, tudi na socialnih omrežjih lahko najdeš marsikatero podporo, od oseb, ki imajo ADHD, čustvene težave, invalidnost. In to mlademu človeku res pomaga. Pri meni se o tem ni govorilo, vsi smo težave samo po domače povedano 'pometli pod preprogo'.

Zgodnje otroštvo in kasneje najstništvo sta že sama po sebi občutljivi obdobji, otroku, ki ima telesno anomalijo, je še toliko težje. Ne govoriti o vsem, pa je zagotovo še posebej hudo?

To, da sem bila na videz drugačna zaradi roke, je bila zgolj češnjica na vrhu vsega. Več težav mi je povzročala zadržanost. Ustvarjala sem si svoj svet, v katerega sem se zatekala in o realnosti nisem imela jasne percepcije.

Ali zamerite staršem, da niso videli, kako vam je?

Seveda si ne mislim, da so krivi za vse. Onadva sta si želela najbolje in to naredila tako, da iz moje roke nista ustvarila problema, ki pa res ni bil. Bolj je bil močan čustven vidik in jaz sem ga zelo dobro zadrževala. Težko sta vedela, da je karkoli narobe.

Pri meni so zmeraj vsi mislili, da je vse ok. Zato ne morem nikomur zameriti, ker verjamem, da je težko videti, če ti nekdo daje čisto drugačno sliko od tega, kaj se dogaja v ozadju. Lahko pa je to prijazno opozorilo staršem, da naj najdejo pot do svojega otroka malo okoli ovinkov in tako morda pridejo do tistega, kar ni vidno na prvo žogo.

Manca pravi, da ima pet prstov manj, a zato petkrat večji karakter. Foto: Črt Piksi

Glede na to, da v družini invalidnosti niste jemali kot ovire, se verjetno tudi z invalidi niste srečevali?

Ne, da si ne bi želela, a priložnosti za takšna srečanja skorajda ni bilo. So me pa najbolj pretresla srečanja s sebi enakimi, če recimo niso imeli roke ali prstov. Takrat me je zelo stisnilo, saj sem se videla v zrcalu. Vsakič me je zabolelo. Svoja čustva in doživljanja sem preslikala nanj oziroma nanjo, pa čeprav sploh ni nujno, da je tudi ta oseba čutila, tako kot sem čutila jaz. Ob takšnih trenutkih mi je bilo izjemno neprijetno – zaradi moje samopodobe.

A tako je bilo včasih, preden sem sama pri sebi razčistila določene stvari. Zdaj, če koga vidim s takšno roko, grem rade volje do njega in si dava petko s to malo rokico. Sprejemam drugačnost, ki je prej nisem. Zato, ker jaz nisem želela biti razumljena kot drugačna.

Za plezanje naj bi bili ključni prsti in pa umirjenost, tudi s slednjo ste imeli nekaj težav, kajne?

Umirjenost je nekaj, kar treniram, čeprav mi ne gre najbolje (smeh). Zavedam se, da se moram umiriti, da pridem do fokusa. In to ni najlažje, saj imam okoli sebe ogromno motečih dejavnikov. Nekdo mi nekaj reče, me pogleda, je oblečen v veliko barv in jaz bom letela s pogledom za to osebo.

Zato se moram večkrat spomniti na to, da so misli podivjale, stopiti korak nazaj, zadihati, zamižati in včasih tudi komu reči, naj bo tiho. Potem se umirim in skušam najti fokus za plezanje oziroma za karkoli pač počnem. Kajti prav pri vsem iščem motilce, stimulatorje, povsod so dejavniki, ki me omamijo. Je velik izziv, kar zagotovo poznajo starši, ki imajo otroke z ADHD in jim je jasno, kako težko je držati fokus.

"Sprejemam drugačnost, ki je prej nisem. Zato, ker jaz nisem želela biti razumljena kot drugačna." Foto: Črt Piksi

Prebrala sem tudi, da vas je strah višine. Torej, kar nekaj ovir, ki bi marsikoga prepričale, da se najde v kakšnem drugem športu ...

Težji kot je izziv, raje ga imam. Težja, kot je naloga, bolj si jo želim rešiti. Že od nekdaj so me zanimale stvari, ki so se mi zdele nemogoče. Plezanje je bila ena izmed teh stvari, za katero sem mislila, da je ne morem početi, ker nimam prstov in me je strah višine. Zdaj ugotavljam, da je bil ta strah morda podedovan oziroma privzgojen. Spoznavam, da ni povsem moj. Trenutno res veliko plezam na višini in tega strahu ni. A ko nekaj časa ne plezam, se znova pojavi in na višino se moram spet navaditi.

Pri plezanju nimate le osebnih ciljev, našli ste še eno poslanstvo – k športu spodbuditi otroke invalide. Kaj želite sporočiti staršem, katerih otroci so invalidi?

Pri invalidnosti je več spektrov in tudi starši so si zelo različni. So starši, ki si zelo želijo, da so njihovi otroci vključeni v šport, v družbo in tudi med neinvalide. In so starši, ki bi svoje otroke pred vsem zavarovali. Popolnoma razumem oba aspekta in prav tako ne morem govoriti za vse stopnje invalidnosti enako.

Kar pa sem imela izkušenj, lahko rečem, da je vključevanje invalidov v šport izjemnega pomena, otroci se lahko v športu res najdejo. Možnosti je ogromno in otroci invalidi lahko najdejo zase najbolj primeren šport. Zato spodbujam vse, da vsaj poskusijo in vidijo, ali je kateri šport zanje ali ne. Veliko jih bo zagotovo navdušenih, kakšni pa se v športu ne najdejo, tudi s tem ni nič narobe. Sicer pa šport resnično pripomore k boljšemu duševnemu in fizičnemu stanju ter tudi povezovanju v družbo.

Paraplezanje je postala tudi paralimpijska disciplina, paralimpijsko premiero bo disciplina doživela v Los Angelesu leta 2028, na udeležbo pa močno upa tudi Manca. Foto: Črt Piksi

Ali se že srečujete z otroki, ki so telesno ovirani?

Moj prvi takšen stik z invalidi otroki je bil pred kratkim na URI Soča, kjer sem predstavila paraplezanje. Otroci so imeli zelo raznolike stopnje invalidnosti, kar je bil zame velik izziv. A hkrati je bilo zelo lepo, zelo pristno. Spet sem videla sebe v eni drugačni luči. Videla sem, da invalidnost sploh ni pomembna, mi smo se igrali, se hecali, si nagajali, se objemali in seveda tudi plezali. Vsi smo videli, da se povezujemo zaradi drugih stvari, ne zaradi invalidnosti.