Valerija Karneža: Vse, kar boš dobrega storil, se bo povrnilo

Ena izmed prejemnic letošnjega priznanja Ona 365 je Valerija Karneža, ki se je v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah pred 17 leti najprej zaposlila kot bolničarka, nato kot medicinska sestra.

Vsakodnevno delo s covidnimi bolniki jo je močno zaznamovalo, a ji niti za hip vzelo poguma za opravljanje poklica, ki ob premnogo bridkostih prinaša hvaležnost zavedanja, kako je, če je zaradi tebe nekomu vsaj malo lažje. 

Najbolj me je presenetil klic sredi noči, v službo. Samo glas: »Zdržite! Mislimo na vas!« Takrat smo vedeli, da ljudje verjamejo v nas in da ne smemo popustiti, da se moramo boriti do konca. 

Zakaj ste se odločili za delo v zdravstvu? Je bila to od nekdaj vaša želja? 

V prvem letniku srednje zdravstvene šole še nisem bila povsem prepričana, da je to poklic, ki bi si ga želela opravljati. A med obvezno prakso so se vsi dvomi razblinili. Tako je še danes. Vsak dan grem iz službe hvaležna, ker sem nekomu vsaj malo polepšala dan; morda samo s pogledom, stiskom roke, navadnim dobro jutro. Hvaležna, ker sem nekomu dala kanček upanja, volje, moči, da se bori, mu dala vedeti, da ni sam. Med šolanjem so nas naučili veščin, ki jih potrebujemo za delo. A vseeno se še vedno vsak dan učimo, in sicer kako biti boljši človek. Delo nas uči sprejemanja drugačnih, vsakodnevnega spopadanja z bolečino, tujo in svojo.  

Valerija z bratom Maksom. Foto: osebni arhiv

Preteklo leto je bilo glede življenjskih izzivov izjemno zahtevno. Kaj boste še leta nosili v spominu? 

Res je, da je bilo zelo naporno. Tako psihično kot fizično. Če zavrtim čas nazaj, se vprašam, kako smo sploh lahko zdržali. Tempo dela je bil nenormalen. Vsak dan nova navodila, nove informacije. Vsak dan več okuženih. V spominu na preteklo leto mi bodo ostale težke zgodbe. V našem domu se žal vse niso končale s srečnim koncem. In te se ti vtisnejo v spomin, ne moreš jih pozabiti. Najhuje je bilo, ko je bila ob vsakem prihodu v službo številka okuženih še višja. 

Ko sem nekega večera prišla v svojo nočno izmeno, je bila med novookuženimi tudi oskrbovanka, s katero sva še prejšnji večer na hitro poklepetali pri prvem nočnem obhodu. Takrat mi je dejala, da jo je strah, da se boji virusa. Skrbelo jo je, kako bo z njenim zdravjem, ali bo zmogla toliko moči, da se poleg vseh drugih bolezni bori še z njim, če se okuži. Tisti večer sem jo na hitro potolažila z nekaj spodbudnimi besedami, za daljši pogovor že nisem imela več časa. 

Kolegica, ki je pred menoj oddelala celodnevno izmeno, mi je naslednji dan predala informacije, da gospa ni v dobrem stanju in da je k njej že napoten dežurni zdravnik. Po raportu sem se napotila na oddelek. Namestitev vse zaščitne opreme mi ni več povzročala težav, tudi kolega, ki sta bila z menoj na izmeni, sta se hitro uredila za delo z okuženimi in tako smo se napotili na obhod, na oddelek, kjer so bili okuženi s covidom. Sama sem vstopila v sobo, kjer je bila gospa, s katero sem govorila večer prej. Kolega sta se napotila v sobo zraven.
Takoj sem videla, da je stanje res hudo. Kljub apliciranemu kisiku za podporo pri dihanju je dihala plitvo, imela je zaprte oči, bled obraz. Bila je utrujena, prestrašena. 

Poklicala sem jo po imenu. Ni me slišala. Čeprav sem jo poklicala večkrat, se ni odzvala. Poiskala sem njeno dlan, jo pobožala. Takrat je odprla utrujene oči. V njih sem videla strah. Ni me prepoznala. Ni me mogla prepoznati zaradi zaščitne obleke, vizirja, maske. Tudi mojega glasu verjetno ni mogla prepoznati. V tistem trenutku bi si bila najraje snela vizir, masko, samo da bi me lahko videla v obraz, da bi vedela, kdo je ob njej. Po mojem prigovarjanju, da bo vse v redu, naj se ne boji, je zbrala zadnje moči in dvignila roko proti mojemu obrazu. Na rahlo me je pobožala po glavi. Nato je njena roka omahnila. Njene oči so se zaprle. Za vedno. V tistem trenutku sem imela kolena popolnoma mehka, solze so me začele dušiti, hotela sem globoko vdihniti, ampak mi je bila maska odveč, čutila sem samo vročino. In nemoč. Hudo mi je bilo. Vedela sem, da si gospa ni želela umreti tako. Da jo je bilo strah. Strah umreti. In umreti sama. Še danes jo imam pred očmi. Tolaži me edino to, da sem bila v tistem trenutku ob njej. Da ni bila v svojem poslednjem trenutku popolnoma sama. 

Kljub veliko žalostnim zgodbam in težkim okoliščinam pa so bili tudi svetli trenutki, ki so nas držali pokonci. Vsi zaposleni smo bili mnogokrat na robu moči, zato smo se med seboj veliko spodbujali, si pomagali, res bili ves čas kot ena ekipa. Navsezadnje drugače niti ne bi zdržali. Bilo pa je tudi veliko spodbud iz lokalnega okolja. Klicev, sporočil, lepih gest. Najbolj me je presenetil klic sredi noči, v službo. Samo glas: »Zdržite! Mislimo na vas!« Takrat smo vedeli, da ljudje verjamejo v nas in da ne smemo popustiti, da se moramo boriti do konca. 

Zdaj se zavedam, da je moja družina tista, ki je trpela z menoj. Res je, da sem jaz morala vsak dan v službo, nisem vedela, kdaj se bo moja izmena končala. Ampak oni, moja družina in prijatelji, so bili zaradi moje službe pod pritiskom, še bolj izolirani. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi jih vsak dan objela in jim rekla: »Hvala.«  

Delate v domu za upokojence v kraju, ki so ga mediji poimenovali drugi Wuhan. Čeprav vam smrt ni tuja, so bile smrti, ki ste jim bili priča lani, gotovo drugačne. 

Smrti so bile drugačne, res je. Hude. Ljudje se najbolj bojijo umreti sami. Ne samo sami, temveč osamljeni. Seveda smo si vsi zaposleni prizadevali, da bi ob umirajočem postali, mu omogočili vsaj trohico dostojanstvenega odhoda, a v njihovih očeh je bila vselej groza. Kot da so do zadnjega trenutka čakali, da bo prišel kdo od domačih. V nekaterih primerih so bili z njimi svojci, a pogosto so se zadnji trenutki zgodili tako hitro, da ni bilo z njimi nikogar, ki bi jih zares držal za roko. Smrti se nikoli ne navadiš. Vsak dan je kdo odšel. In vse pogosteje sem se spraševala, kaj sem naredila narobe, bi lahko še kaj več. Zdaj vem, da smo naredili vse, kar smo v danih okoliščinah lahko, a v tistih mesecih sem nenehno živela s hromečo slabo vestjo. 

Ali so vas dotedanje vsakdanje izkušnje dovolj dobro pripravile za izredne razmere? 

Vsakdanje izkušnje me na takšne izredne, težke okoliščine niso pripravile. Za vse nas je bilo to povsem novo. Počutili smo se prepuščene samim sebi, predvsem zaradi navodil, ki so se dnevno spreminjala, včasih celo po dvakrat. Bili smo kadrovsko podhranjeni, omejeni z zaščitno opremo, prostore smo morali sprotno prilagajati. Ja, ko so bila navodila za delo jasna, smo se hitro privadili novi rutini. Moje delo od takrat poteka po protokolu oziroma smernicah, ki so jasno zapisane. 

Obstaja kaj, kar bi z znanjem, ki ste si ga pridobili lani, zdaj naredili drugače? 

Če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi spremenila le to, da se med epidemijo in odsotnostjo od doma, ko sem bila tudi po več kot 13 ur v službi, ne bi več tako izolirala od družine, od prijateljev. Še vedno bi spoštovala vse nasvete za ohranjanje zdravja, ampak se od svojih ne bi tako samoizolirala. Ne fizično in ne psihično. Zdaj se zavedam, da je moja družina tista, ki je trpela z menoj. Res je, da sem jaz morala vsak dan v službo, nisem vedela, kdaj se bo moja izmena končala. Ampak oni, moja družina in prijatelji, so bili zaradi moje službe pod pritiskom, še bolj izolirani. Oni so bili tisti, ki so vedeli, da pridem domov utrujena, da potrebujem počitek, oni so me tolažili, ko sem bila na koncu z močmi. Vsakodnevno so bili v skrbeh zame, za moje zdravje. In če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi jih vsak dan objela in jim rekla: »Hvala.«