Nina Wabra Jakič je ženska močne volje in polna pozitivne energije. Življenje ji ni prizanašalo s preizkušnjami in tudi sama priznava, da se ni bilo lahko soočiti z njimi. Pred 13 leti je doživela hudo prometno nesrečo, v kateri bi skoraj izgubila življenje. Sledilo je dolgotrajno okrevanje, vendar pa je od nesreče dalje na invalidskem vozičku.
Kljub temu da se je življenje, kot ga je prej živela, do določene mere porušilo, pa se je kmalu zgradilo novo na – kot sama pravi – bolj pravih temeljih. Že nekaj mesecev po nesreči je dobila novo službo, spoznala pa je tudi svojega življenjskega sopotnika Gala Jakiča, ki se že od najstniških let sooča z invalidnostjo. Pred osmimi leti je bila njuna ljubezen okronana še z rojstvom sina Lea. Nina Wabra jakič je prepričana, da je on eden od razlogov, zakaj je preživela.
Svojo življenjsko zgodbo se je javno odločila deliti zato, da bi z njo pomagala drugim: »Želim si, da bi ljudje odprli oči, da bi videli, da je življenje lepo, ne glede na težave, s katerimi se soočamo na tej poti.«
Moj življenjski slog pred nesrečo je bil prehiter. Ugotovila sem, da je treba živeti počasi, sicer življenje zdrvi mimo tebe. To je podobno, kot če se voziš po avtocesti in ne vidiš okolice. Če pa se ustaviš, si vzameš čas in opazuješ dogajanje okoli sebe, lahko opaziš veliko dragocenosti, ki ti jih ponuja življenje.
Do usodne avtomobilske nesreče, zaradi katere se je vaše življenje precej spremenilo, je prišlo leta 2010. Kaj od tistega dne vam je najbolj ostalo v spominu?
Ker sem med drugim utrpela udarec v glavo, se tistega dne ne spomnim, zato ne vem, kaj točno se je zgodilo. Po najnovejših informacijah je za mano po avtocesti vozil moški, z njim v avtu pa sta bila še njegova otroka. Tako jaz kot on naj bi vozila skladno z omejitvami. Moški naj bi se naenkrat obrnil nazaj k otrokoma, da bi jima nekaj povedal, ko pa je naslednjič pogledal predse, ni več videl mojega avtomobila. Videl je samo to, kako se z avtoceste kadi prah. Ugotovil je, da sem zapeljala s ceste, zato je poklical reševalce.
Tega človeka, ki mi je rešil življenje, za kar sem mu neizmerno hvaležna, sem naknadno tudi osebno spoznala. Vprašanje je, če bi me kdo videl po tem, ko bi se polegel prah, ker sem takrat z avtom pristala v nekem jarku. Torej se je za mano po avtocesti tistega dne vozil moj varuh ...