Nika Vistoropski: Če lahko, moraš

Prepričana sem, da bi bilo vzpostavljanje distance zame veliko lažje, če ne bi še predobro poznala mehanizmov »igre« nadvlade in podreditve, ki se odvijajo med odraslim in otrokom, mehanizmov spolne zlorabe. Ampak kot je rekla Amanda Palmer, glasbeno-vokalni hurikan: If you can, you must. Če lahko, moraš. Tako preprosto je. Ni pa najlaže. In ta njen stavek svaljkam po glavi že dolgo. Z vsem životom namreč čutim, da je biti tiho, ko veš, ne narediti nič, pa bi lahko, enako kriminalno kot biti storilec, ki ga je mogoče z dokazi na sodišču obsoditi na zapahe. 

Zato je strašansko zanimivo, kako to, da v svetu, kjer vsi vedo vse, vsi molčijo. Molčijo, ko šef prime študentko okoli ramen in jo pokliče v pisarno, »da bi ji nekaj pokazal«, molčijo, ko slišijo udarce skozi tanko steno, molčijo tudi, ko se pred njihovimi voajerskimi očmi odvija bitka za življenje in smrt.    

Obstaja pa žal še višja stopnja tega, da ne narediš nič. In sicer ta, da aktivno prikrivaš, aktivno sodeluješ pri tem, da tudi najbolj ostudna dejanja začenjajo postajati normalna. Če dolgo več ljudi brez omejitev grabi k sebi vse, kar mislijo, da jim pripada, to postane nekaj običajnega. Ali kot mi je oni dan rekel taksist: »Nor je ta svet. Normalno postaja nekaj, kar je bilo še včeraj za v 'boln'co'!«

Preberite še: Nika Vistoropski: Ko sram do smrti vhodna vrata išče 

»Sestra me je poklicala po intervjuju, v katerem sem se izogibal vprašanj o vpletenosti NBC. 'Kriješ jim hrbet,' je rekla. 'Ne lažem,' sem ji odgovoril. 'Ne, ampak se izogibaš. Nisi pošten.' In že so se mi pred očmi začeli pojavljati prizori. Najtežjih let, ko sem ji rekel, naj bo tiho. Tega, kako sem vdrl v njeno sobo, ko je prišla iz bolnišnice. Nje, kako si oblači dolge rokave, da bi prikrila rdeče ureznine na rokah. Rekel sem ji, da mi je žal.« Tako nekako se konča oktobra izdana knjiga Pulitzerjevega nagrajenca Ronana Farrowa, Dylaninega brata. Taista knjiga, ki opisuje, kako je bil razkrinkan Harvey Weinstein, ki opisuje, kako je velika televizijska družba NBC še kako dobro vedela, da je njihov paradni konj posiljevalec, pa ne samo ni ukrepala, temveč je žrtve prisilila v molčečnost. Njen osrednji del so seveda ženske, ki so spregovorile. Njen osrednji del je pojasnitev, zakaj je velikokrat nemogoče spregovoriti. Kajti seksualno predatorstvo se ne dogaja med dvema enakopravnima človekoma. Če bi se, bi bila preprosta beseda ne dovolj. Če bi se, ne-ju ne bi sledilo maščevanje. A reči ne pomeni bore malo, če druga stran ničesar ne sliši. Reči ne ne pomeni nič, če je od drugega odvisna tvoja prihodnost, če se na tvoje telo zvali stokilogramska svinja. Na primer.

Naslov Ronanove knjige Catch and kill (Ujeti in ubiti) v novinarskem žargonu pomeni zgodbo, ki jo zagrabiš v pravem trenutku, nato pa nameniš ves svoj arzenal za to, da ne dospe v javnost. Za Harveyja so vedeli »vsi«, prav tako za omenjenega »konja«. Tudi ponovni ogled kultnega Allenovega Manhattna, ne nazadnje, v katerem osvaja 17-letno Mariel Hemingway, se ti ob vsem, kar vemo zdaj, pa nočemo verjeti, zatakne v grlu.

Preberite še: Nika Vistoropski: Res mi je vseeno

Zato je strašansko zanimivo, kako to, da v svetu, kjer vsi vedo vse, vsi molčijo. Molčijo, ko šef prime študentko okoli ramen in jo pokliče v pisarno, »da bi ji nekaj pokazal«, molčijo, ko slišijo udarce skozi tanko steno, molčijo tudi, ko se pred njihovimi voajerskimi očmi odvija bitka za življenje in smrt. Odločijo se. Da se ne bodo vmešali. Zato bodo, ko pride resnica na dan, prežeti s sramom svojo pritlehnost neizogibno pospremili s »Sama si je kriva. Lahko bi rekla – ne.«