Roman Nekadilci brez otrok je napisala, da bi med drugim opozorila na stanovanjsko problematiko. Najti novo stanovanje v Ljubljani je namreč za marsikoga nočna mora, saj najemnine stanejo celo premoženje, stanodajalci pa si izmišljujejo vse mogoče pogoje. Da je situacija še bolj absurdna, se v zadnjem času gradi vse več novih prestižnih stanovanj, ki si jih lahko privoščijo le najpremožnejši.
Ker me je pritegnil že naslov vaše knjige, me zanima, kako ste ga izbrali. Zakaj torej Nekadilci brez otrok?
Naslov sem izbrala v začetni fazi pisanja, saj se mi je zdel očitna izbira za to, kar hočem povedati. Zgodbe v romanu se sučejo okoli teme stanovanjske problematike. Glavna protagonistka mora kot najemnica poiskati ustrezno bivališče, tega pa se, tako kot večina najemnikov, loti s pomočjo spletnih oglasov. V njih je poleg opisa stanovanja zelo pogosto zapisana tudi zahteva po tipu osebe, ki je po mnenju najemodajalca primerna za najem.
Najpopularnejši zapis v teh primerih je zahteva po nekadilcih, velikokrat pa je zraven pripisano, da niso zaželene živali ali družine. To je pogosto prepreka za mnoge najemnike, da še težje pridejo do stanovanja. Ker zahtevam ne ustrezajo, se nabor stanovanj, ki jih je že tako premalo, zanje še skrči. Z naslovom sem poskušala zaobjeti najemojemalce kot skupino ljudi, ki se sooča s takšnimi bivanjskimi težavami.
Ste to izkusili tudi sami?
Že dolgo živim v najemniških stanovanjih in sem se seveda večkrat ukvarjala s postopkom iskanja stanovanja. Od brskanja po oglasih, kontaktiranja najemodajalcev in komuniciranja z njimi. Pri tem sem se srečala s predstavami, ki jih ljudje, ki oddajajo stanovanja, imajo o tem, kakšen je popoln najemnik. Kandidata za najem ocenijo skladno z merili, pa čeprav večkrat temeljijo na stereotipih.
Meni so včasih oddali stanovanje, ker sem ...
