Slovenka, ki je prejela nagrado britanske kraljice: Še danes se mi zdi neverjetno
Nika Gorič je zadnja leta zagotovo ena izmed najuspešnejših slovenskih opernih pevk. Šolala se je na eni najbolj prestižnih glasbenih ustanov na svetu, Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kamor sprejmejo le redke pevce, in tam prejela eno največjih priznanj svoje kariere. A to je bilo za mlado Mariborčanko le začetek. Zdaj niza operna sodelovanja širom sveta, a se še vedno rada vrača v Slovenijo. V Ljubljani bo 1. januarja nastopila na prav posebnem novoletnem koncertu z Orkestrom Slovenske filharmonije.
Kljub svoji mladosti ste že ogromno nastopali v tujini. Od Velike Britanije do Japonske in Kitajske, glasbena pot vas je odnesla celo v Sydneyjsko opero. Povejte, kje je poklic operne pevke bolj cenjen, doma ali na tujem? Kje po svetu ste bili najlepše sprejeti?
Petje klasične glasbe me je res peljalo na mnoge svetovne odre, kjer sem spoznala, da je zanimanje za tovrstno glasbo od države do države različno. Se mi pa zdi, da poklic opernega pevca nasploh izgublja veljavo, oz. je cenjen v manjšem krogu ljudi. Včasih so bili koncerti edini stik z glasbo. Lahko si samo predstavljate, kakšna evforija je bila okoli pevcev.
Seveda ne morem posploševati, a lahko trdim, glede na doživeto, da je v tujini za umetnika bolje poskrbljeno in je tudi bolj cenjen. Tudi odzivi iz občinstva so drugačni. V Salzburgu sem na primer eno uro podpisovala avtograme. Po predstavah v Frankfurtu sem prejela sporočila, če lahko prosim na ta in oni naslov pošljem podpisano fotografijo. To se mi doma seveda ne dogaja. (smeh)
Čisto iskreno nisem verjela, da mi bo uspelo. Z mano je bila moja sestra, s katero sva imeli za tistih nekaj dni lep načrt, kako bova izkoristili čas v Londonu, tako da bi bila izkušnja v vsakem primeru nadvse prijetna. To, da so me sprejeli na licu mesta in mi ponudili štipendijo, je bila le še češnja na vrhu smetane, ki pa mi je seveda spremenila življenje.
Ste mednarodno uveljavljena sopranistka, svobodnjakinja oz. samozaposlena v kulturi in živite dobesedno iz kovčka. Vam tak način dela najbolj odgovarja, ali ste si kdaj želeli redne zaposlitve v kateri izmed slovenskih glasbenih ustanov? Je takšnih ponudb dandanes sploh dovolj glede na število opernih umetnikov?
Rednih zaposlitev pri nas trenutno sploh ni – tako smo primorani delovati na svobodi. V tujini je ves sistem drugače naravnan in je sicer bolj krut. Umetnik se mora ves čas dokazovati, hkrati pa se na tak način poskrbi za visok nivo hiše. Seveda bi bila zaposlitve v eni izmed slovenskih opernih hiš zelo vesela, s svojim občasnim delovanjem v tujini pa bi doprinesla k ugledu hiše in seveda k svoji rasti kot umetnica.
Vemo, biti svobodni umetnik je naporno, saj se moraš vsak dan boriti za preživetje, sploh v Sloveniji, kjer kultura vedno potegne kratko, še posebej v času krize. V nekem intervjuju ste zanimivo dejali, da je kultura intelektualna plat naroda, medtem ko šport kaže njegovo fizično moč. Zdi se, da Slovenci že leta gradimo na tej fizični plati, intelektualno vsebino pa zanemarjamo. Kaj bi po vašem morali narediti, da bi bila kultura pri nas znova cenjena, kulturnikov nam namreč ne primanjkuje?
Kulturnikov ne primanjkuje in mnogi izmed njih bi se lahko postavili ob bok najboljšim športnikom, a kaj, ko se umetnosti ne da meriti. Mislim, da bi lahko bila kultura in vzgoja v tem duhu bolj prisotna v slovenskem prostoru, začenši z vzgojo staršev, v vrtcih, šolah in tako naprej. Jaz sem se na primer v gledališče zaljubila kot otrok, z njim sem odraščala in je postalo del moje identitete. Vsake toliko priznam, sem razočarana, ko spremljam, kaj se zaradi »politike« dogaja – a čarobnosti gledališča, glasbe, kadar vsi dihamo za eno – tega ni na tak način mogoče izkusiti nikjer drugje.
PREBERITE ŠE -> Manca Izmajlova: Nenehno sem imela občutek, da me v prsih duši
Vaši pevski začetki so zanimivi, čeprav ste odrasli v glasbeni družini, ste najprej sanjali o karieri baletke, šele pri 16 letih pa stopili na pot opernega petja. Kako to? Čeprav sta balet in opera povezana, verjetno preskok iz giba na vokal ni tako preprost, se motim?
Glede začetkov s petjem so to primerna leta in sem zaradi glasbene izobrazbe bila dobro podkovana za začetek ur solopetja. Balet pa mi je dal nepogrešljivo znanje - kontrola telesa, občutek za oder, gib ... Menim, da mi je balet, kljub temu da je dih pri baletu prestavljen višje kot pri petju (kjer se res izhaja iz najglobljega diha), dal tolikšen občutek za telo, da sem hitro dojemala, kar je od mene želela profesorica. Ko je na primer govorila o hrbtnem vdihu, razširitvi reber, odprtosti nosnih votlin, iskanja točke, v kateri dosegamo najbolj optimalne resonance in tako dalje.
So vas domači podpirali v odločitvi za kariero operne pevke? Glede na garaško naravo dela namreč umetniki marsikdaj mladim odsvetujejo delo v umetniškem poklicu.
Na tem področju nisem imela težav. Kvečjemu bi lahko rekla, da sem topogledno rojena pod srečno zvezdo. Brez mojih ne bi bilo ničesar. So moja opora in pomoč, kadar sama ne bi zmogla. Veliko so se in se še zmeraj žrtvujejo zame in od nekdaj verjamejo vame, kar mi daje moč, pogum in uteho, kadar jo potrebujem.
Telefoni nas ubijajo. Ljudje postajajo apatični. Dandanes se sicer tega vse bolj zavedamo. A do nekih ukrepov v zvezi s telefoni in njihovo prepovedjo/omejitvijo (začenši v šolah) je najbrž še daleč, če ne celo iluzorno. Upam, da bomo kmalu sledili vzorcu, ki prihaja iz Skandinavije.
Študirali ste na prestižni Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer ste magistrirali in zaključili umetniški doktorat ter kot študentka leta prejeli njihovo najvišje priznanje – kraljičino nagrado Queen’s commendation for excellence. Izredna čast, ki doleti le redke pevce. A da ste bili sprejeti na londonsko ustanovo, je bilo potrebnega veliko truda in tudi sreče. Ne samo, da ste morali opraviti sprejemni izpit, izbrani ste bili iz ogromnega števila kandidatov in prejeli štipendijo akademije, ki vam je omogočila študij v enem najdražjih evropskih velemest. Sliši se kot pravljica, ki se v svetu, prepredenim s poznanstvi in bogataši, redko uresniči. Tudi vam se je menda ideja o študiju v Londonu sprva zdela neuresničljiva. Kako vam je naposled uspelo? In ali imate kakšen nasvet za vse, ki sanjajo o preboju v tujino, pa se bojijo, da ni mogoče?
Res je, čisto iskreno nisem verjela, da mi bo uspelo. Misel, da nimam česa izgubiti, me je najbrž tudi razbremenila - in sem vse skupaj jemala bolj lahkotno. Seveda sem se za to avdicijo dolgo pripravljala, a se nisem tako obremenjevala s tem, kakšen bo izid. Bila sem sproščena in iskrena. Z mano je bila moja sestra, s katero sva imeli za tistih nekaj dni lep načrt, kako bova izkoristili čas v Londonu, tako da bi bila izkušnja v vsakem primeru nadvse prijetna. To, da so me sprejeli na licu mesta in mi ponudili štipendijo, je bila le še češnja na vrhu smetane, ki pa mi je seveda spremenila življenje.
Za vse, ki kolebajo o kakršni koli preizkušnji pa … obžaluješ lahko samo, če nečesa ne poskusiš. Moč je v tebi, samo zaupaj si in poskusi. Velikokrat si strah in ostale prepreke ustvarimo sami.
Živimo v času pametne tehnologije, kraljujejo nam plehke vsebine, ki od nas zahtevajo malo oziroma hipno pozornost, v naslednjem trenutku pa že konzumiramo nekaj drugega. Predstavljam si, da je danes še manj ljudi pripravljenih prisluhniti operni predstavi ali koncertu klasične glasbe, kot pred 20 ali 30 leti. Kaj opažate vi? Imate morda idejo, kako novim generacijam približati operno petje?
Ne bi moglo bolj držati. Telefoni nas ubijajo. Ljudje postajajo apatični. Dandanes se sicer tega vse bolj zavedamo. A do nekih ukrepov v zvezi s telefoni in njihovo prepovedjo/omejitvijo (začenši v šolah) je najbrž še daleč, če ne celo iluzorno. Upam, da bomo kmalu sledili vzorcu, ki prihaja iz Skandinavije.
Na odgovor, kako približati klasiko novim generacijam, lahko ponudim podoben odgovor, ki se začne pri starših in vzgoji v vrtcu, šolah – primerne vsebine, posamezniki, ki s svojim žarom predajo znanje in navdušenje naprej.
Je že res, da je danes vse bolj dostopno in da lahko preko pravih kanalov vsak dostopa v zaodrje in garderobe gledališč, skozi vodene (Instagram) oglede. Morda se na ta način širši množici lahko približa čar predstave – ves ta ustroj, ki je potreben za njeno uspešno delovanje. Vključenih je ogromno ljudi, na katere se velikokrat pozablja. Vsak je pomemben nosilec v tem mozaiku.
Menim sicer, da nič ni izgubljeno. Opera je film v živo, in ljudje smo od nekdaj oboževali zgodbe. Če izhajam sama iz sebe, me ogled tako dramske kot operne predstave ali koncerta nikoli ne pusti ravnodušne. Bogatejša sem za novo zgodbo, izkušnjo, včasih me popelje v smeh, spet drugič v solze. Vsekakor čutim, in ko čutiš, si najbližje tistemu višjemu, pa naj to imenujemo energija, izvor ali bog.
PREBERITE ŠE -> Matteo Bocelli, sin slovitega opernega pevca: Očetu sprva nisem upal povedati, da pojem
Na kateri dosežek ste v svoji zavidljivi karieri najbolj ponosni?
Najbolj sem še vedno ponosna na kraljičino priznanje, ki ga resnično podelijo samo enemu študentu na leto - ne glede na smer študija. Zato se mi še danes zdi neverjetno, da so ga dodelili meni. Sicer pa na svojo vztrajnost in pogum.
O kateri vlogi pa sanjate? Oziroma katero delo si želite odpeti, pa še ni bilo priložnosti za to?
Moj odgovor je najbrž zelo nenavaden. Zelo bi si želela peti Metko (v Janku in Metki), ker obožujem delo z otroki in nadvse uživam, ko so med občinstvom najmlajši. Želim si, da bi to Humperdinkovo uspešnico dali na program tudi pri nas. Sicer pa bi si med resnejšimi vlogami želela peti vlogo Liu v operi Turandot G. Puccinija.
Glas je čudo. Neizmerno sem hvaležna zanj in kako dobro mi služi. Sicer pa nanj vplivajo hormoni, stanje duha, temperatura, vlažnost ozračja, onesnaženost, stres, tako da je potrebno res dobro poznati svoje telo, se paziti, skrbeti za svoj imunski sistem, hkrati pa seveda kljub vsemu odrekanju, še vedno živeti. A če se mi ne bi zdelo vredno, tega ne bi počela.
Katero glasbeno sodelovanje je na vas pustilo največji vtis? In s kom bi si najbolj želeli sodelovati, če bi imeli na voljo vse umetnike tega sveta (živeče in pokojne)? Imate morda kakšno operno/pevsko vzornico (lahko tudi pokojno), ki jo občudujete?
Še vedno sanjam o Salzburškem festivalu. Tam sem se imela enkratno. Živela sem svoje sanje. Sodelovali smo z vrhunskimi režiserji, odličnimi pevci, orkestri, najboljšimi dirigenti, si ogledovali vrhunske predstave, gradili nova prijateljstva in tako pevsko kot osebnostno rastli iz dneva v dan.
Nikoli nisem bila tip človeka, ki bi si kot najstnica polepila stene s plakati. Verjamem v individuum in to, da ima vsak svojo pot, zato primerjave z drugimi zame niso mogoče. Pevsko in igralsko me prepriča Asmik Grigorian, seveda sem pa bila zelo vesela, ko sem lahko delala z Richardom Bonyngom, čigar žena je bila enkratna Joan Sutherland.
Ali raje igrate vloge likov, ki so vam blizu in s katerimi se poistovetite ali so vam večji izziv liki, ki so zelo drugačni od vaše osebnosti zasebno?
Seveda je veliko bolj razburljivo, kadar si se primoran poglobiti v lik, ki je tebi drugačen. Sicer mi najbolj ustrezajo »odločna dekleta in nagajivke«, vendar me vedno bolj vleče k likom, ki gredo na primer skozi izgubo ljubezni, obup, celo blaznost.
Vaše glavno orodje je vaš glas. Kako skrbite zanj? Kaj vse še počnete, da ste ob nenehnih potovanjih in stresnem urniku vedno pripravljeni za nastop?
Glas je čudo. Neizmerno sem hvaležna zanj in kako dobro mi služi. Sicer pa nanj vplivajo hormoni, stanje duha, temperatura, vlažnost ozračja, onesnaženost, stres, tako da je potrebno res dobro poznati svoje telo, se paziti, skrbeti za svoj imunski sistem, hkrati pa seveda kljub vsemu odrekanju, še vedno živeti. A če se mi ne bi zdelo vredno, tega ne bi počela.
PREBERITE ŠE -> Maja Keuc - Amaya: Odločila sem se, da bom srečna
V nekem intervjuju ste omenili, da ste po nastopih velikokrat pod vplivom adrenalina in da takrat težko zaspite, spanec pa je odločilen za regeneracijo glasu. Kaj storite v takšnih primerih? Imate kakšen trik, da zaspite?
Trenutno se v takih primerih poslužujem vodenih meditacij ali terapevtske glasbe, včasih vzamem kapljice melatonina, sicer pa najbolj pomaga objem ljubljene osebe.
Kaj je največji strah opernega pevca? Česa se vi najbolj bojite?
Zame je to zagotovo izguba glasu. Včasih se nevede preveč izčrpam, a telo jasno pokaže, ko ne zmore več. Seveda je cilj vsakega izmed nas, da do tega stanja (ko telo več ne zmore) sploh ne pride.
V enem izmed intervjujev ste hudomušno dejali, da vaša družina prenaša vse vaše muhe, ki niso male. To me je spomnilo na stereotip, ki v družbi velja za pevske in operne dive, da imajo kar veliko nenavadnih, včasih tudi smešnih kapric. Imate tudi vi kakšno, morda neobičajno navado pred nastopi? Nam jo lahko zaupate?
Glede kapric bi morali vprašati moje najbližje. Jaz se sama sebi zdim kar normalna. (smeh) Je pa res, da se jim zdi že povsem navadno to, da z njimi, ko imam utrujen glas, komuniciram s pisanjem lističev ali preko sporočil na telefonu.
Na novega leta dan boste nastopili na tradicionalnem novoletnem koncertu Orkestra Slovenske filharmonije in predvidevam, da vaše silvestrovanje večer prej ne bo trajalo pozno v noč. Poleg tega to verjetno ni edini praznični nastop v vaši karieri, takšen je pač tempo umetnosti. Ali si kdaj privoščite oddih in kako se takrat zabavate?
Res je, takšna je pač cena tega poklica. Malo me včasih dajejo skomine, ko bi se v teh mesecih rada prepustila zimskim radostim. Takrat se je pač treba vzeti v roke in biti odgovoren. Če se življenje dobro planira, se najde prostor in čas za vse. Hkrati pa se v stvareh, za katere vemo, da niso samoumevne, bolj uživa. Zelo se veselim, da bomo z dragim občinstvom prvi dan v letu preživeli skupaj, ob čudoviti glasbi in v dobri družbi.
