»Na neki točki sem se zlomila in spoznala, da imeti rad otroka pomeni, da ga imaš brezpogojno rad, da ga sprejmeš takšnega, kot je in ne upaš, da se bo spremenil, ampak se moraš ti spremeniti, da se boš lažje vživel v njegovo kožo in prilagajal stvari tako, da bosta lahko funkcionirala,« pravi tokratna sogovornica Natalija Obadič.
Mama štirih otrok, ki jo je pred kratkim doletela Alzheimerjeva bolezen, je v intervjuju spregovorila, kako je sinova diagnoza vplivala na življenje celotne družine in kaj jim je pri soočanju z ADHD najbolj pomagalo,
Kako vam uspe ohranjati moč in pozitivno energijo, medtem ko življenje pred vas postavlja težke preizkušnje?
V vsaki stvari vidim smisel. Življenje me je naučilo, da se iz vsake preizkušnje lahko nekaj naučiš, saj si tako razširiš obzorja in lažje razumeš druge, ker se znaš vživeti vanje. Vsaka preizkušnja je odskočna deska, ki te naredi močnejšega.
Ste od nekdaj želeli imeti veliko družino?
Da, ker tudi sama izhajam iz velike družine, kjer je bilo šest otrok. Moja najstarejša hči je stara dvajset let, sin osemnajst let in pol, drugi sin šestnajst in pol, najmlajši Lovro pa ima trinajst let.
O najmlajšem sinu ste napisali knjigo O, ti naš Lovro. Kako ste odkrili, da ima motnjo pozornosti?
Že med nosečnostjo sem čutila, da je nemiren in precej živahen v primerjavi s prejšnjimi tremi otroki, zato sem se malce ustrašila, ker sem slutila, da nekaj ni čisto v redu. A z možem sva se odločila, da ne glede na vse, je to najin otrok in bova sprejela vse, kar naju čaka.
Ko se je rodil, sem počasi začela opažati, da se nekaj dogaja. Od šestega meseca naprej je imel bolezen, ki se imenuje periodična vročica z aftoznim stomatitisom, vnetjem žrela in vratnih bezgavk, zato je vedno na isti datum vsaka dva meseca dobil visoko vročino, nad 40 stopinj Celzija in mu je padla odpornost.
Po navadi je imel še kakšen virus, nekoč se je razvila celo pljučnica, zato je bil tri mesece bolan. Prva tri leta smo se borili s periodično vročico, zato smo domnevali, da je tudi to vplivalo na njegovo motnjo pozornosti, saj ne moreš vzgajati otroka, ki ima visoko vročino, na enak način kot tistega, ki nima zdravstvenih težav. V takšni situaciji ne moreš od njega zahtevati, da za sabo pospravi.
S psihologinjo smo se zato dogovorili, da pustimo stvari odprte in Lovro ne dobi diagnoze takoj, saj je morda bolezen tako močno vplivala nanj. Toda sčasoma sva z možem začela opažati, da vsa navodila, ki sva jih dala ostalim otrokom, pri njem niso zalegla.
Učiteljica je nekoč v razredu rekla, da trije otroci povzročajo največ težav, in predlagala, naj učenci glasujejo, kdo je najhujši. Ko so vsi rekli, da je to Lovro, je bila to zanj grozna izkušnja. Ko je prišel domov, se je ulegel na posteljo, jokal in rekel, da noče nikoli več v šolo, ker ga nihče ne mara.
Kako pa ste izvedeli, da gre za motnjo pozornosti?
Ko je bil star tri leta in je imel reden zdravniški pregled, je psihologinja omenila, da obstaja ta možnost, vendar imamo še dve leti časa, da ocenimo, ali je bilo njegovo vedenje povezano z zdravstvenimi težavami in visoko telesno temperaturo. Po dveh letih pa smo prišli na ponoven pregled in takrat je bilo jasno, da gre za ...
