Zdenko Domančić: Največje modrosti, ki nam jih je zaupal v intervjujih

Zdi se skoraj neverjetno, da se je človek, kot je bil Zdenko Domančić, ustalil v Sloveniji. Rojen v Zadru leta 1950 je namreč v prvi polovici svojega življenja prepotoval skoraj ves svet in s svojo metodo energetskega zdravljenja vzbujal pozornost tako v Evropi kot v Rusiji, ZDA in na Bližnjem Vzhodu. 

»Lahko bi ostal na Stanfordu, lahko bi šel na Ben-Gurion, hoteli so me povsod, kajti potrebujejo me,« nam je zaupal pred leti, ko nam je tudi povedal, zakaj je na koncu za svoje prebivališče izbral Slovenijo, kjer je od ministrstva za zdravje in ministrstva za znanost dobil potrditev svojega dela. 

»Slovenski znanstveniki so me dobro spoznali. Vedo, da tistega, kar naredim, ne morejo razumeti, vidijo pa rezultate. Dvajset let sem že v Sloveniji in hvaležen sem skupnosti, v kateri sem živel, da mi je omogočila razširiti krila,« nam je dejal v intervjuju leta 2013.

Pomagal je več kot milijonu ljudi

Domančić je bil velik humanist, ki se je odrekal dobičku. To je vedno znova poudarjal v vseh pogovorih, ki nam jih je namenil. Do njega človek ni prišel z debelo denarnico, ampak lepo po vrsti, saj je zdravil vse, ne glede na to, koliko so imeli pod palcem, ali kakšen je bil njihov status v družbi. Pomagal je več kot milijonu ljudi, k njemu pa so prihajali bolni z vseh koncev sveta. Najraje je zdravil ljudi, nad katerimi je uradna medicina obupala. 

Zdenko Domančič: "Naša prva dolžnost do sebe je, da smo čim bolj gospodarji svojih misli, ne da so one naše gospodarice." Foto: Jože Suhadolnik/delo

Zanimivo je, da Domančić za razliko od mnogih samooklicanih zdravilcev, o sebi nikdar ni razmišljal, da je odrešitelj, prerok ali nekaj posebnega. Verjel je namreč, da je bioenergija dostopna vsem ljudem in da se lahko vsak nauči zdraviti. »Vsak psihofizično zdrav človek bi se lahko naučil zdraviti katero koli bolezen. Tudi vi bi zmogli, če bi vam pokazal, kako,« nam je razložil v intervjuju leta 2019. 

Njegova velika želja je bila, da znanje o zdravljenju z bioenergijo, do katerega se je dokopal, razširi naprej, da bo služilo človeštvu tudi, ko njega več ne bo. Tako je v svoji karieri izobrazil na tisoče terapevtov pri nas in po svetu, vključno s svojim sinom, Stjepanom Domančićem, ki prav tako živi v Sloveniji, kjer v Lescah nadaljuje očetovo zapuščino. »Že kot otrok sem občudoval očeta in kmalu začutil, da mu moram slediti, mu biti opora, on pa bo moj vrhunski učitelj. Skupaj sva delala 30 let, se ujemala, dopolnjevala,« nam je Stjepan zaupal v nedavnem intervjuju. 

Stjepan Domančić, foto: Vesna Tripkovič Sancin

Ob slovesu tako izjemnega človeka smo v obsežnem arhivu Oneplus pobrskali za vsemi intervjuji, ki nam jih je v svoji dolgoletni karieri namenil Zdenko Domančić in zbrali njegove modrosti, ki jih še zdaleč ni bilo malo.

Prav tako z vami zdaj prvič delimo tudi vse pogovore, ki doslej še niso bili objavljeni v elektronski obliki. Čeprav so nekateri nastali pred več kot desetletjem, je v njih bioenergetik govoril tako pronicljivo, kot da bi odzvanjal trenutke tukaj in zdaj. 

Pomembnost ravnovesja

»Tukaj nismo zato, da bi bili srečni. Niti zato, da bi bili nesrečni. Tukaj smo zato, da bi bili vsega po malo. Malo medu, malo žolča, pravim. Eno z drugim je najboljša kombinacija. Če že na začetku spiješ vse, kar je sladkega, ti na koncu ostane samo še kislo. Mesec in sonce, dobro in zlo, črno in belo, pošteno in krivično. Vsega po dvoje,« nam je zaupal leta 2015, in sicer v intervjuju z naslovom: Zdenko Domančić: To je v Sloveniji strašna slutnja nevarnosti.

Zdenko Domančić na Bledu, 16. septembra 2015. Foto: Leon Vidic/Delo

Kako nastane bolezen

»Domnevno zapletene velike resnice v resnici sploh niso zapletene, temveč so neverjetno preproste. In samo človekovi zapleteni možgani, ki so že dolgo dobesedno šokirani od te groteskne civilizacije, hrepenijo po zapletenosti,« je povedal v intervjuju iz leta 2016, ki je nastal tik pred njegovo upokojitvijo in v katerem je spregovoril, kako nastane bolezen. V celoti ga lahko preberete TUKAJ. 

Delujte dobro

»Nikar ne molite k Bogu, da vam oprosti za zagrešeno zlo. To ne deluje tako. Raje se podvizajte, da s svojimi dejanji čim prej popravite, kar ste naredili narobe. Na dolgi rok vam lahko pomaga samo delovanje v službi dobrega. Dobre novice pa so, da je, tako kot je velikanska kazen, velikanska tudi nagrada. Človek, ki je delal dobro, bo vedno nagrajen z dobrim. O tem ni diskusije.« Tako je govoril v intervjuju leta 2018, ki ga lahko preberete TUKAJ. 

Čudež je privilegij primitivcev

»Psihokineza je tisto, kar počnem, s tem da lahko premikam tudi mrtve stvari. Pa ne zato, ker so dejansko mrtve, temveč ker so mrtve zgolj v našem pojmovanju. Življenje je tudi v kozarcu, a ga je veliko manj. Vse je polno življenja. Ni mi treba gledati v človeka, lahko delam tudi s celine na celino, pa se dogaja enako. Nekaj stotink sekunde in sem že v Sydneyju, v New Yorku in ljudje se začnejo zvijati. To ni nekaj čudežnega. Čudež je privilegij primitivcev. Ne obstaja,« je v intervjuju povedal leta 2013.

V resnici ne moremo umreti

»Človek je občutljiv za tisti trenutek smrti. A v resnici ne moremo umreti, pa četudi bi hoteli. Samo transformiramo se. Zakaj je treba strašiti ljudi? Ker je prestrašen človek suženj svojega strahu in z njim je mogoče preprosto manipulirati. Iz njega lahko narediš robota, ki se ni sposoben zavedati svojega življenja. Nesmrtni človek bo vedno stremel k svetlobi.« 

V intervju iz leta 2014, ki nosi naslov Če nimaš sovražnika, ti ga bo morda rodila mati, je spregovorila celotna družina Domančić. Preberite si ga TUKAJ. 

Družina Domančić v Ljubljani leta 2014, foto: Roman Šipić/Delo

Obvladovanje svojih misli

»Naša prva dolžnost do sebe je, da smo čim bolj gospodarji svojih misli, ne da so one naše gospodarice. Saj veste, o čem govorim. To, kar mislimo, potem tudi počnemo. To, kar počnemo, nam počasi preide v navado. Naše navade postanejo naš značaj, naš značaj pa postane naša usoda.«

PREBERITE VEČ -> Zdenko Domančić: Od farmacije ugrabljene medicine ne zanimajo zdravi ljudje

Bogastvo je treba omejiti

»Menim, da bi morali sprejeti univerzalni zakon, da je bogastvo nekaj, kar je treba omejiti. Premožnež bi po njem lahko obdržal določeno količino zasluženega denarja, preostanek bi porazdelil med tiste, ki ga potrebujejo. Zdaj pa ima nekdo 300 milijard evrov, na drugi strani pa vsak dan umre več tisoč otrok od lakote. Za takšno stanje so odgovorne verske in politične organizacije. Svetu še vedno vlada le nekaj družin. Kaj ni ta civilizacija bolna?« je poudarjal leta 2008.

V vsakem od nas je pošast

»V vsakem od nas je pošast. Tudi v vas, gospa. Toliko smo človeški, kolikor smo sposobni pošast v sebi držati pod nadzorom. To je moje stališče. Moja bela stran je ogromna, a črna ravno takšna. Ker živimo v ravnovesju. Sicer bi zboleli. Ampak jaz se trudim, da črno stran močno držim za rogove.« 

PREBERITE VEČ -> Zdenko Domančić: Svojo svobodo sem drago plačal

Le če spremenimo sebe, se zgodi sprememba

»Treba je biti zadovoljen s svojim prispevkom nečemu drugemu, nečemu bolj poštenemu in plemenitemu. Ne morem biti odgovoren za nekoga drugega, odgovoren sem za tisto, kar delam, tisto, kar mislim. In potem sem zadovoljen. Ne morem spremeniti sveta, lahko pa spremenim sebe. Le če spremenim sebe –in to naredi tudi stotine milijonov ljudi po svetu –se zgodi sprememba. A ne z nekom, ki namerava spremeniti svet, temveč s posameznikom, ki spreminja sebe. Zavestno in z voljo.«

Homoseksualnost si ne zasluži obsojanja

»Nekoč so me vprašali, kaj si mislim o homoseksualcih, in sem jim odgovoril: "Ne bodite divjaki." S tem sem želel povedati, da homoseksualec ni imel izbire in da to ni bolezen, tako je bil ustvarjen in tak se je rodil ter ima svoj prostor in namen na Zemlji kot vsi drugi, zato si ne zasluži obsojanja. Zakaj bi bil zločin živeti v homoseksualni zvezi, če s tem ne moti drugih? Naša družba potrebuje več strpnosti.«

PREBERITE VEČ -> Zdenko Domančić: Ta civilizacija potrebuje katarzo

Zdravilo, ki je na dosegu roke vsakemu

»Zame je izjemno pomembno, da sem ustvaril metodo, ki bo nekega dne, upam, da v bližnji prihodnosti, del vsake družine, da boste lahko pomagali drug drugemu, in sicer z zdravilom, ki zdravi vse, ki je izjemno močno, a ne stane nič. To je tisto najpomembnejše. Zdravilo je na dosegu roke vsakemu, je tukaj poleg nas. Imel sem le srečo, da sem ga odkril. Moji predhodniki, omenjeni so v starih spisih, so ga že poznali, a nikomur ni uspelo razumeti, kaj v resnici je. Metodo je treba postaviti tako, da znanje lahko prehaja z enega človeka na drugega. Če sem jaz fenomen in znam leteti kot ptica –ni od tega nobene koristi. Zelo sem ponosen na to, da bo človeštvu ostalo nekaj za mano in tega lopovi nikoli ne bodo mogli vzeti.«