Aprilske Statistične obrazopise namenjamo zdravemu duhu v zdravem telesu. Tudi zato, ker aprila obeležujemo svetovni dan zdravja, gibanje pa je, vemo, eden od temeljev kakovostnega življenja.
Prebrskali smo podatke o tem, kako aktivni smo Slovenci. In ugotovili, da se je leta 2022 38 odstotkov oseb, starih 16 ali več, v prostem času ukvarjalo z rekreativno telesno aktivnostjo vsaj enkrat na dan – nepretrgano najmanj deset minut. Vsaj enkrat na teden se je na tak način gibalo 45 odstotkov oseb, 17 odstotkov pa redkeje ali, žal, nikoli.
Primerjava med spoloma je pokazala, da se čez teden vsakodnevno rekreira več žensk (40 odstotkov) kot moških (36). Zanimivo pa je, da je vsakodnevno aktivnih kar 47 odstotkov starejših od 64 let, najmanj časa pa vsakodnevnemu gibanju namenjajo ljudje v starosti od 35 do 44 let (le 31 odstotkov jih namreč svoj dan namenja tudi rekreaciji).
Da je šport lahko način življenja in simbol dolgoživosti, dokazuje izjemna Nada Kovač, ki v svojem stotem letu na vprašanja odgovarja navihano, kot da se ne bi rodila v prvi četrtini prejšnjega stoletja.
Oče je Nadi in njenim sorojencem ljubezen do športa privzgojil že v ranem otroštvu. Foto: Voranc Vogel
Otroci smo s kuhalnico rahljali mivko, da je potem papaček bolj na mehko skočil
»Hitreje, višje, močneje!« – ta večni olimpijski klic bo letos poleti ponovno odmeval, in to v srcu Pariza. Prav tam, na istih tleh, ki so bila pred stoletjem priča izjemnim dosežkom »sokola«, legendarnega telovadca Janeza Porente. Kot član neustrašne jugoslovanske telovadne vrste je leta 1924 v Parizu dosegel četrto mesto v mnogoboju, štiri leta pozneje pa v Amsterdamu svojo zbirko okitil z bronasto medaljo.
In pred točno sto leti, ko je Porenta tekmoval v Parizu, se je rodila njegova hčerka – Nada Porenta, poročena Kovač. Letos praznuje stoti rojstni dan in letos bo nedvomno spremljala tudi poletne olimpijske igre v Parizu, od koder je njen oče prinesel domov svojo prvo olimpijsko medaljo. Spomin na njenega »papačija« je namreč še vedno živ. Ne le ko se pelje po Cesti Janeza Porente, ne le ko na zidu obešeno vsakič znova zagleda njegovo de Coubertinovo olimpijsko priznanje, temveč predvsem zaradi večnega simbola sokolstva.
V njeni življenjski zgodbi se skriva sporočilo, ki je danes, sto let kasneje, morda bolj aktualno kot kdajkoli prej. Solidarnost, tovarištvo in spoštovanje so ideali sobivanja, zoper katere je zob časa nemočen. Nada se, ko jo vprašam o skrivnosti dolgoživosti, samo nasmehne. Skrivnosti ni, odvrne. »Živela sem čisto normalno.« A njeno življenje je bilo vse prej kot običajno. Nada, ki me pričaka naličena in uglajena, je živa priča preteklosti, v kateri smo izbojevali pravice, ki jih ne bi smeli razumeti kot samoumevne.
Nada je očeta izgubila v mladosti, med vojno so ga italijanski okupatorji vzeli za talca in usmrtili. Star je bil komaj 46 let. Foto: Voranc Vogel
Draga Nada, kateri dogodki vašega bogatega življenja se vam najpogosteje prikradejo v misli?
(Skomigne z rameni.) Kaj pa vem, predvsem takšni, da se potem zjezim. Ampak kar se je zgodilo, se je zgodilo, za nazaj se ne da nič popraviti.
Odraščali ste na Taboru, mar ne?
O, tam je bilo luštno! Spomnim se, da smo kot otroci s kuhalnico rahljali mivko, da je potem papaček z orodij, na katerih je treniral zunaj, bolj na mehko skočil. Stanovali smo nasproti cerkve Srca Jezusovega. Pa mislite, da nas je kdo kdaj porival vanjo? Kje pa! Ko smo bili otroci, smo se po cerkvi lovili. Ja, res je bilo luštno.
Potem pa so se zgodile raznorazne zadeve in so nas vrgli iz stanovanja. Oče je najel voz, nanj smo naložili vse, kar smo imeli, in se preselili v Zeleno jamo. Delal je kot bančni uslužbenec, telovadil in treniral mlade. Jaz sem se rodila, veste, ko je papaček tekmoval na olimpijadi v Parizu. Ko je prišel domov, me je pa zagledal ...
