V Oblasti brez obraza je ubesedila moč italijanske mafije, v Zadnjem rimskem cesarju postavila ogledalo »imperatorju« Silviu Berlusconiju, v Od Benedikta do Frančiška pa analizirala ozadje vatikanskih hodnikov in sledi belega dima dimnika Sikstinske kapele.
Pred petimi leti je izšel njen literarni prvenec, prvi del trilogije, Pogodba. Zanjo je prejela knjižno nagrado modra ptica. Leto kasneje je postala dopisnica iz Bruslja, upravnega središča številnih mednarodnih organizacij. Drugi del trilogije, Evidenca, je izšel leta 2021. Letos pa zadnji, tretji – Praznina. Italija, Slovenija, Belgija. Pogodba, Evidenca, Praznina. Trije romani, tri države, trije svetovi intrig, koristoljubja, (poskusov) iskanja pravice.
Trije dokazi, da tako prosto kot znotraj meja EU lahko potujejo ljudje, dobrine in kapital, potujeta tudi volja do moči in kriminal. Trilogija Mojce Širok ponuja napeto branje od prve do zadnje vrstice. Na trenutke tudi nelagodno, saj ne glede na to, ali liki pete brusijo po tujih (diplomatskih) parketih ali čisto blizu nas, vsi delujejo tako zelo zelo domače. Vsaka podobnost z dejanskimi osebami pa je jasno zgolj naključna.
Belgijski delavci v prometu so v začetku novembra v skupni izjavi zavrnili nalaganje in razlaganje orožja, namenjenega Izraelu. Sindikati zahtevajo takojšnjo prekinitev ognja v Gazi, orožje, so zapisali, pa omogoča predvsem "ubijanje nedolžnih ljudi". Da v svojih pristaniščih ne nameravajo sprejemati ladij, ki prevažajo orožje, so sporočili še pristaniški delavci v Barceloni. V vašem zadnjem delu trilogije se dobršen kos zgodbe dogaja v pristanišču. V vaših očeh – simbol česa so pristanišča?
Pristanišča so simbol odprtosti, naravnanosti iz sebe in hkrati središče sprejemanja. Vse to je lahko tudi metafora za našo, evropsko družbo. Omenili ste razmere na Bližnjem vzhodu. Karkoli se zgodi na tem območju, bo pljusknilo v Evropo, dotaknilo se bo vsakega od nas. Ne le zato, ker smo povezani z debelo zgodovinsko in politično žilo, ampak tudi zato, ker ...