Michaela Koplova je študirala hotelski menedžment na Dunaju, po študiju se je usmerila v cenovne strategije, finančne napovedi in statistike ter dobila vpogled v delo marsikatere restavracije.
Sedaj jo spoznavamo kot tekmovalko v oddaji Masterchef na Pop TV, kjer je že ob začetku snemanja povedala, da si želi izkušnje dela na Dunaju deliti v slovenskem svetu kulinarike.
»Všeč mi je kombinacija teh dveh stvari, kreativo želim povezati z znanjem in ustvariti dobro zgodbo,« nam je zaupala v pogovoru.
Zgodnje otroštvo je preživela s svojimi starimi starši, mama se je iz Brna preselila v Slovenijo, pri Mišinih osmih letih pa je prišla še ponjo.
Sprva je mislila, da odhaja na počitnice. »Šele kasneje mi je kapnilo, da je to to. Da imam dva meseca, da se naučim slovensko. Ja, bilo je precej hudo, brez kakšnih olepšav. A na srečo sem se prilagodila in iz celotne situacije potegnila najboljše.«
V oddaji Masterchef sem zastrigla z ušesi, ko ste povedali, da imate doma pet hladilnikov in tri zamrzovalne skrinje. Torej je očitno, da ste odraščali v družini, ki obožuje kulinariko.
Ja, to je povsem res in naša kuhinja se, vsaj kar se opreme tiče, zagotovo lahko primerja z marsikatero profesionalno kuhinjo. Mi imamo res vse – pečico za pizze, žar na oglje Green Egg, ogromno različnih pečic, loncev, aparat za vakuumiranje, sous vide ... Res vse, kar si zamisliš. Zunaj imamo še letno kuhinjo, gostimo zabave, druženja, pečemo na žaru.
Pa sprva niti ni bilo tako, mislim, da sva z očimom skupaj razvijala to ljubezen do kulinarike. Skozi to je potem raslo tudi spoštovanje do hrane, nič ne mečemo stran, vsi smo precej natančni in perfekcionisti. Mama zelo ceni čistočo in je naša organizatorka kuhinje. Poskrbi tudi, kje bomo sestavine kupili, rada gre na tržnico. Torej, očim ima čez kuharski del, mami pa logistiko in organizacijo same kuhinje.
Kariero ste si zgradili kot menedžerka restavracij. Nam lahko pojasnite, kaj je bilo vaše delo?
Kot skrbnik strank sem na Dunaju delala z različnimi restavracijami, torej moje stranke so bile restavracije. Moja naloga je bila, da sem jim povišala dobiček, delala sem analize uspešnosti, spremljala statistike, izvajala promocije.
Analizirati sem morala, v kakšnem finančnem stanju je restavracija in poiskati problem, zakaj posel ne teče tako, kot bi moral oziroma kot bi lahko. Na podlagi rezultatov sem predlagala različne promocije.
Ena od stvari je tudi pregled menija. Večkrat se namreč zgodi, da ima restavracija krasen ambient, dobro postrežbo, odlično lokacijo, cene so korektne, a potem na meniju ponujajo jedi, ki jim ustvarjajo absolutni minus. Tega nihče ne nadzira, sama pa mislim, da mora vsak chef vedeti, koliko ga stane krožnik in kolikokrat ga je v prejšnjem mesecu prodal. Izkaže se, da imajo tisti, ki se najmanj prodajajo, največje stroške.
Na Dunaju se je to večkrat izkazalo za jedi z morskimi sadeži, ribami, pri nas ...
