Odstira težke zavese, prigovarja simbolično, mestoma celo poetično in nas malo zaziba; a potem nesluteno udari z vso razgaljenostjo naše realnosti.
Hvaležna sem mu, ker nas bodri, tako ob vzponih kot ob padcih. Pogovor je nastajal ob odhodu Mance, ki ima »v mojem srcu posebno kamrico«, je pridal in zapisal, da je ob odgovarjanju na spodnja vprašanja tudi malo odžaloval. Intervju na pobudo sogovornika posvečava naši dragi Manci Košir. Ja, k svetlobi gremo, kajneda?
V zadnjem času se tudi vi veliko ukvarjate s staranjem, med drugim opozarjate na pasti predpisovanja dejavnosti, družabnosti in pomlajevanja starejšim, saj vrednote, ki poudarjajo aktivnost, neodvisnost in mladost, niso nujno njihove vrednote. Vse bolj me skrbi, da je neizogibno dejstvo staranja poplavil farmacevtsko-marketinški lobi. Vi pravite, da moramo starost dojemati kot drugačno kakovostno obdobje kot srednja leta. Prosim, pojasnite nam te imperialistične nesmisle in zadrege ob starajočem se prebivalstvu. Najprej so se vršili nad otroki, potem mladostniki, zdaj so na vrsti starejši. Mislim, da moramo temu jasno reči nasilje.
Strinjam se. Je pa to nasilje bolj prefinjeno, preoblečeno, je sestavni del nove različice totalitarizma, kot ga razlaga belgijski klinični psiholog Mattias Desmet, ki je v zadnjem času vzbudil veliko pozornosti tudi pri nas.
Če so totalitarizmi 20. stoletja temeljili na zastraševanju prebivalstva, ki je izviralo iz skrajne nasilnosti diktatorskega režima, smo v obdobju neoliberalizma priča novemu načinu oblikovanja in podrejanja množic s pomočjo propagande in psevdoznanstvene indoktrinacije. Ta proces pranja možganov, ki ga ne vodijo več skrajno nasilni veliki vodje, kot sta bila Hitler in Stalin, temveč tehnokrati in birokrati, je zahrbten.
Kot piše tudi Harari, večina ljudi premika v totalitarizem, ki uničuje posameznikovo etično samozavedanje in sposobnost kritičnega razmišljanja, niti ne opazi. Prebivalstvo postane nič hudega sluteč njegova žrtev in se spreminja v vernike socialne resničnosti, ki je vse bolj oddaljena od stvarnosti našega 'življenjskega sveta' v Husserlovem pomenu.
Tako se je med nas zahrbtno priplazil tudi psevdoznanstveni pogled na staranje, ki temelji na tradiciji pozitivizma in njegovih vrednot, kot so učinkovitost, produktivnost in racionalizem. Z vidika teh vrednot se staranje ocenjuje kot negativen, namesto naraven proces.
Totalitarna ideologija 'uspešnega' staranja izhaja iz prototipa uspešnega predstavnika zahodnjaške kulture, ki je belec, srednjih let, srednjega razreda, ki poudarja pomen aktivnosti, produktivnosti, učinkovitosti, individualnosti, neodvisnosti, bogastva, zdravja in družabnosti.
Na tej podlagi smo nekritično posvojili tudi t. i. teorijo aktivnosti, ki pravi, da se lahko staranje upočasni in prepreči njegove negativne učinke, če čim dlje ostajamo čim bolj aktivni. Na tej teoriji bolj ali manj eksplicitno temeljijo npr. tudi programi naših domov upokojencev, tako da osebje poskuša na razne načine pomagati varovancem, da se ne bi dolgočasili in da ne bi bili sami.
Takšna pomoč pa se lahko hitro prevesi v nasilje, če je osebje nekritično sprejelo aktivistično predpostavko, tako da postane slepo za večplastnost doživljanja dolgčasa in samote. Seveda pa se je subtilno nasilje na podlagi pozitivističnih vrednot razširilo v vse družbene strukture in pore, tako da nas stiska za vrat od otroških, kot ste omenili, pa do starejših let.
S sedanjo partnerico nisva povezana zaradi skupnega imetja in otrok, saj so tudi njeni odrasli. Prednost je, da sva bolj pozorna samo na to, kako drug z drugim sva, da to vedno znova reflektirava. Pred imeti je stopil vidik biti in refleksivni projekt stalnega ozaveščanja kakovosti najinega bivanja. Je pa ta način povezanosti bolj krhek, saj lažje pride do ločitve.
Pravite, da bi lažje govorili o spolnosti kot o staranju. Dejali ste: »Sprašujem se, ali tudi sam sebe varam o tem, kaj staranje je? Kajti eno je teorija, drugo pa je realnost.« Na kaj vas to življenjsko obdobje opozarja, da ste si zastavili to vprašanje? Kaj oziroma kje vas upočasnjuje?
Ob tej izjavi sem imel v mislih, da je o obeh temah zahtevno govoriti v javnosti, vendar je tema spolnosti, vsaj na prvi pogled, bolj oddaljena od vprašanja smrti kot tema staranja. Kmalu bom dopolnil 67 let in vse bolj se sprašujem o ...
