V duhovni avtobiografiji Vsa moja resnica je v Njem opisuje svojo duhovno pot. Ko se je soočala z bolečimi izkušnjami in se je znašla pred prepadom, je našla smisel v veri.
»Zdelo se mi je, da je moje življenje zavilo v neko smer, ki mi ni bila všeč, in nekako sem čutila, da z lastnimi močmi tega ne morem spremeniti,« je v knjigi zapisala Milada Kalezić, ki se je spreobrnila, ko je bila stara devetinštirideset let.
Duhovne avtobiografije sprva niste nameravali napisati. Kakšne zadržke ste imeli?
Gre za zelo osebno zgodbo, zato je nisem mogla napisati tako, kot se je zgodila, saj nisem bila sama v tej zgodbi in vsi ne bi bili zadovoljni. Poleg tega sem se želela izogniti pisanju, potem pa so me iz založbe Družina povabili, naj napišem knjigo.
Leta 2023 sem jo začela pisati, vendar je šlo zelo počasi. Čakala sem na literarni navdih, recimo, da bom vso noč strastno pisala, a se to ni zgodilo. Ker sem digitalno nepismena, sem knjigo pisala s kulijem v zvezek.
Še vedno ne morem verjeti, da sem jo zares napisala, saj sem se bala, da je ne bom zmogla končati. In kar je najbolj neverjetno – obstajajo ljudje, ki pravijo, da je zanimiva in da so jo z veseljem prebrali (smeh). Se je pa našel tudi kdo, ki mi je rekel, da sem jo napisala zelo po žensko.
Kaj je mislil s tem?
Da je vsega preveč.
Vas je to prizadelo?
Ne, ker sem si mislila, če bi ti vedel, kaj vse sem izpustila, bi te kap zadela. (smeh)
V knjigi ne pišete le o duhovni poti, temveč tudi o igralstvu, družini in odraščanju v Črni gori. Kakšne spomine imate na otroštvo?
Mešane. V otroštvu sem sicer mislila, da je stroga vzgoja zoprna, nepotrebna in slaba zame, čez leta pa se je izkazalo, da je bila koristna, saj me je izoblikovala. Človek se ne more oblikovati, če se skozi življenje pelje kot po avtocesti, saj bi bilo izjemno dolgočasno.
Skozi preizkušnje začutiš življenje v vsej intenzivnosti. Vzgojena sem bila patriarhalno, saj moj oče ni dovolil nobenih odstopanj. Njegovo trdo vzgojo sem težko prenašala.
Ko je moja duša od bolečine razpadala, je bilo izjemno težko stopiti na oder in igrati, še posebej, če je šlo za komedijo, jaz pa bi najraje ostala doma in jokala. Potem pa sem se prepustila in rekla, naj se zgodi, kar se pač mora. Niti enega škandala nisem imela v igralski karieri, ker mi je vera pri tem pomagala.
Ste bili upornica?
Da, vendar se nisem mogla direktno upirati, ker je bilo to nemogoče, saj bi sledila huda kazen. Znajti sem se morala, in če gledam nazaj, sem se dejansko znašla, kar za žensko v patriarhalni družbi ni bilo enostavno. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko ...
