Dobiva se v gostilni, ki jo večkrat omeni v novi knjigi, v kateri popisuje svoje desetletno potovanje od prvega pomisleka, da pije preveč, do današnjega dne, ko sploh ne pije alkohola.
Ozre se tudi nazaj, na prve požirke v najstništvu, se sprašuje, kaj je tisto, kar Slovence žene, da pijejo in da so do alkohola tako strpni, zlasti pa, kaj je v to gnalo njega.
»Kaj pa je sploh vrednega v tej novi navadi, ki radikalno izriva staro? Kaj je tisto, zaradi česar ne grem nalit treh pirov v zdolgočaseni goltanec?« se sprašuje in si odgovarja: »Življenje!«
Naslov Notranji pir ali kako se prepiti do konca morda ne daje prvega vtisa, da gre za zelo osebno knjigo, a takšna v resnici je. Ste že na začetku načrtovali, da bo?
Ne, a vedel sem, kaj želim sporočiti, vedel sem, da bo zgodba osebna, takšne zgodbe tudi najbolje poznamo in jih najbolj sočno opišemo. Sem pa zelo pazil, da je zasebnost, ki jo lahko najdete v knjigi, v službi sporočila, ki ga želim podati. Nisem hotel pisati rumenega tiska za intelektualce, v katerem bi razgaljal vsebini nepotrebne trenutke svojega življenja.
Mnogo ljudi bo vanjo pokukalo po intervjujih in sočnih naslovih, ki razkrivajo, da je osebna, ljudje pač radi beremo o tem. Bodo kukali le v vas, ali jim bo uspelo pokukati tudi vase?
Na kratko ste povzeli, kar bi verjetno odgovarjal na dolgo. (nasmeh) Morda je res smisel, da vsak malo pokuka tudi vase, medtem ko kuka vame. Odnos naše družbe in posameznika, zlasti moškega, do piva, do alkohola se mi je po tem, ko sem sam nehal piti, začel zdeti tako zanimiv, da sem vedel, da moram o tem napisati knjigo. Vse zmote, zablode, vsa hotena nevednost, ki jo moraš prakticirati, če želiš leta in leta vzdrževati odnos z alkoholom, vse to sem šele kasneje iz trezne prizme znal videti kot nekaj zelo tragikomičnega, kar je vredno opisati. V mojem življenju je bil to eden pomembnejših ...
