V njej opisuje, kako se je spoprijela z boleznijo - diseminiranim plazmocitomom. Knjiga ni priročnik za samopomoč, pravi Melita Forstnerič Hajnšek, temveč resnična zgodba o njeni bolezni, spoprijemanjem z diagnozo, dobrih in slabih plateh zdravljenja, pa tudi o minljivosti, saj je vanjo spretno vtkala zgodbe pokojnih sorodnikov in prijateljev.
Pred intervjujem ste mi zaupali, da ste imeli tremo ob izidu knjige. Zakaj?
Ogromno tremo sem čutila, čeprav sem napisala že nekaj knjig. A še nikdar nisem izhajala iz točke ranljivosti. Strah me je bilo razgaliti se pred javnostjo – ne le s svojo intimo, temveč s svojo ranjeno intimo. Bila sem namreč precej na dnu zaradi kompleksnega raka. Diagnoza je bila zame velika sprememba.
Še vedno se sprašujem, ali bo ljudem knjiga všeč. Marsikdo mi ne verjame, da imam tremo pred bralci, ker veljam za pogumno osebo. Toda pri tej knjigi čutim, da sem šibka, ranljiva in nebogljena – kakor, da čakam kritiko, ki me bo prizadela. In čeprav sem bila kot javno nenehno izpostavljena novinarka vajena kritik, tudi takih pod pasom, je v tem primeru povsem drugače. Ta 'moj otrok' je tako moj, tako ranljiv in poseben. Zato.
Za bolnike, ki smo imunsko oslabljeni in ogroženi, je osnovna higiena bistvenega pomena, zato sem bila šokirana in sem želela svojo izkušnjo predstaviti kot novinarka, da bi opozorila na grozljive razmere, vendar pri časopisu, kjer sem bila dolga leta zaposlena, ni bilo zanimanja za to.
Je bolezen vplivala na to, da ste postali bolj ranljivi?
Vsekakor, zato sem tudi knjigo naslovila Taka nisem bila nikoli. Ljudje me sprašujejo, kakšna nisem bila nikoli. Nikoli nisem bila bolnica s kompleksnim, nevarnim krvnim rakom, nikoli nisem bila do te mere ranjena in egocentrična. Ukvarjala sem se namreč izključno s sabo, z boleznijo in svojimi odzivi nanjo, kar je bilo mogoče celo zmagovalno.
Bila sem imunsko oslabljena, izolirana, prestrašena, z občutkom življenjske ogroženosti, odvzeti so mi bili vsi stiki s prijatelji, otroki, ki so najnevarnejši zame, nisem smela več v gledališče, kino, na razstave, kar so vse bili moji skoraj vsakdanji, tako rekoč službeni prostori. Postala sem samotna, ranjena volkulja, ki se ji je svet zožil na digitalne stike. Kovid realnost in ukrepi, povezani z njo, so bili v bistvu zame dober trening.
Tudi pogled na svet se mi je v temelju spremenil. Pogled z roba, ko si v življenjski nevarnosti, je vse okrog tebe drugačno. Izostriš vse čute, totalni egocentrizem te popade. Zdelo se mi je, da vstopam v neko drugo vesolje in opazujem svet ter svoje telo s popolnoma egocentričnega položaja.
Melita Forstnerič Hajnšek, foto: Branimir Ritonja
Kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli za diagnozo?
Najprej nisem vedela, kaj to sploh pomeni, saj ima bolezen nenavadno ...
