Kot pravi Mateja Lasič, ji poklic kirurgije v ginekologiji in porodništvu daje vpogled v dva ključna trenutka na obeh koncih časovnice življenja – njegov začetek in njegovo minljivost.
V UKC Ljubljana se v dežurstvih v porodnišnici srečuje z nosečnicami, ki podarijo novo življenje, v rednem delovniku pa pomaga ženskam, ki se soočijo z diagnozo raka.
Toda te ženske zanjo niso samo bolnice z rakom, to so mame, babice, sestre, žene, prijateljice, hčerke, vnukinje – vsaka s svojo življenjsko zgodbo in poslanstvom. Ker jim želi zagotoviti najkvalitetnejšo in predano oskrbo, je v sodelovanju s predanimi strokovnjaki in priznanimi osebnostmi ustanovila projekt OVITA.
Že kot študentka ste organizirali dobrodelne projekte. Eden izmed prvih je bil »Posluh za Afriko«, kjer je nastopilo več kot sto študentov, zbirali pa ste sredstva za odpravo študentov medicine v Afriko, čeprav sami niste bili del odprave. So vam starši privzgojili sočutje in altruizem ali pa ste takšni po naravi?
Ko sem bila nedavno na radiu VAL 202 izbrana za ime meseca, je gospod Žgajnar prosil mojo učiteljico iz prvega razreda – gospo Majdo Koren, ki je bila ime tedna na istem radiu, da pove, kakšna sem bila kot prvošolka. Rekla je, da sem že takrat opazila stisko drugih otrok in jim pomagala. Najbrž je to res v meni.
Biti sočuten, narediti nekaj dobrega za nekoga drugega in vzbuditi lepe občutke pri drugih je nekaj čudovitega in moje osnovno vodilo v življenju. Podobno opažam pri delu z bolnicami po operacijah, ko smo vsi veseli, da nam je uspelo premagati bolezen.
Ko sem eni izmed svojih onkoloških bolnic z operacijo pomagala opraviti hude kronične bolečine zaradi pooperativnega obsevanja, sem bila res presrečna. Videti ponovno nekoga veselega in nasmejanega, ki lahko kljub hudi bolezni in težkemu zdravljenju, živi ne samo kvalitetno, ampak ponovno živi svoje poslanstvo, je zame izjemna izpolnitev.
Vas je to pritegnilo tudi k specializaciji iz ginekologije in porodništva, kjer vidite veliko veselja, ko starši prvič zagledajo svojega otroka?
Za to specializacijo sem se odločila iz več razlogov. Kot prvo, ker je to kirurška specializacija, ki je zelo raznolika, saj ti omogoča pomagati ženskam v različnih življenjskih obdobjih, po drugi strani pa tudi celostna, saj se s svojo bolnico pogovoriš, jo pregledaš, narediš UZ, sam opraviš druge diagnostične postopke in jo nenazadnje lahko sam tudi operiraš.
Po drugi strani pa je to zelo čustvena specializacija, ki mi je dala vpogled v dva ključna trenutka na obeh koncih časovnice življenja – njegov začetek in njegovo minljivost. V dežurstvih v porodnišnici sem priča moči ženske, ki podari novo življenje. V rednem delovniku pa moči ženske, ki se spopade z diagnozo raka, zato me pogosto sprašujejo, ali mi je težko.
Pa vam je?
Delo je naporno, intenzivno, vendar me ne obremenjuje. V ginekološko onkologijo sem šla s popolnim zavedanjem, da so to najbolj zahtevna stanja na področju ginekologije in se zdravljenje pri teh bolnicah ne konča z operacijo.
Po zaključeni operaciji o svoji bolnici razmišljaš vse do trenutka odpusta iz bolnišnice in še potem, dokler ne pride v ambulanto na kontrolo, ko vidim, da je res dobro. Zato na vprašanje, kako vse to odmislim v prostem času, odgovorim, da nimam potrebe odmisliti, ker me moje delo in moje bolnice ne bremenijo. Iz tega, da lahko nekomu pomagam, črpam moč in navdih.
Čeprav se vsi na neki ravni zavedamo, da je življenje končno, je diagnoza raka zame vsakodnevni opomnik, kako krhko in kratko je življenje. Čeprav se sama zavedam vseh študij in statističnih napovedi pričakovanega preživetja, pred mano ni statistična številka, temveč ženska s svojim življenjskim poslanstvom ter željo po življenju. V tej borbi smo ji dolžni stati ob strani z vsem, kar znamo in premoremo.
Kaj pa najbolj potrebuje ženska, ki se spopada z rakom?
Ginekologija je zelo intimno področje. Ženska, ki zboli za rakom, potrebuje ...
