Poleg tega je kolumnistka, v prostem času pa piše knjige. Prizorišče dogajanje ene od njih – kriminalni roman Kristalna smrt, pa je postavila v gozd.
Menda ste se že v otroštvu radi igrali v gozdu in ga raziskovali. So vam starši privzgojili ljubezen do narave?
Ne vem, če je ljubezen najbolj prava beseda. Ker sta biologinja in matematik, sta mi privzgojila predvsem spoštovanje do žive in tudi nežive narave. In pa človeško pozicijo v gozdu ustrezno umestila.
Pri nas doma nismo bili antropocentrični, torej človeka nismo dojemali, kot ne vem kako odlikovanega. Mama je sicer vneto tolkla z motiko po voluharjih, ki so ji pojedli pridelek, vendar je v isti sapi povedala, da ga bo potolkla zato, da bomo mi lahko jedli - zelenjavo, ne voluharja -, sicer pa je treba naravo pustiti pri miru in ji dati možnost, da živi tako, kot se je razvila čez tisočletja in tisočletja.
Kako pa doživljate naravo in sebe v njej, ko ste v gozdu?
Gozd razumem kot delikaten ekosistem in sebe kot moteči element v njem. Zato poskušam svoja ravnanja omejevati, da čim manj motim.
Če recimo pomislim, da bi si pripravila majhen piknik sredi »divjine«, razmislim, kaj bo to povzročilo. Najbrž bo ptič, ki gnezdi v bližini, zapustil gnezdo in se bodo jajca ohladila, divjad bo bežala in bo zato morala več jesti, skoraj zagotovo bom pustila za sabo nekaj, kar ne sodi v gozd, če je to ogrizek jabolka, bom porušila ...
