Mankica Kranjec: Ta projekt v ospredje postavlja prezrte delavke in jim daje glas
Mankica Kranjec je ustvarila dokumentaristične fotografije žensk, ki so med pandemijo ostale v svojih poklicnih vlogah, poskrbele, da družba, ki je sicer deloma obstala, ni povsem razpadla in nadaljevale delo, ki ga opravljajo.
So junakinje kovidnega obdobja, a so spregledane iz strani (pre)mnogih. Fotografinja jim je dala prostor in glas in zdaj se na razstavi Spregledane dotaknejo vsakega obiskovalca. Trenutno si pet izjemnih fotografij lahko ogledate v Moderni galeriji.
Pogovarjava se nekaj dni po vaši vrnitvi iz Bruslja, kjer ste v Evropskem parlamentu gostovali z razstavo Spregledane. Nam lahko predstavite vaš projekt Spregledane.
Projekt Spregledane v ospredje postavlja delavke in jim daje glas. Zastavljen je bil, da bi vse tiste ženske, ki so običajno prezrte in spregledane, dobile možnost, da spregovorijo in povejo svoje zgodbe.
Spregledane so običajno delavke, ki so za nas tam, ko jih najbolj potrebujemo, a le redko dejansko vemo, kdo to sploh so, kako jim je ime in kaj je tisto, kar jih v življenju veseli. Nedavna pandemija je bila povod, da sem se tega projekta lotila. Jasno nam je pokazala, da so nekateri poklici še posebej pomembni in jasno je postalo, kakšno ključno vlogo igrajo ljudje, ki delajo v t. i. prvih 'bojnih' linijah, ko jih najbolj potrebujemo. Pravzaprav prav oni skrbijo, da naš celotni družbeni sistem ne razpade.
Prav se mi je zdelo, da v ospredje postavim ljudi, ki prepogosto ostajajo prezrti. Med njimi je veliko žensk, ki so še vedno podplačane in nespoštovane, še manjkrat pa opažene. One so prave junakinje tega projekta in prav je, da dobijo priložnost biti videne in slišane.
Vsaka portretiranka je zato v projektu predstavljena z imenom in priimkom, fotografijo pa dopolnjuje izsek iz intervjuja, ki sem ga posnela v njihovem domačem okolju. Ženske predstavljam skozi zelo osebne zgodbe, gledalca pa želim spodbuditi k razmišljanju o neenakosti, (nevidni) hierarhiji spolov, razdeljevanju vlog v družbi in službi ter priznanju t. i. nevidnega dela, ki je še vedno podcenjeno.
Jasno je, da je visok odstotek žensk podplačanih in da so ženske še vedno tiste, ki so obravnavane kot manjvredne, zato verjamem, da je tematika bolj aktualna kot kdajkoli prej in da je na vse te razlike treba opozarjati in opominjati. Jaz to počnem na način, kot najbolje znam – skozi svoj fotografski objektiv.
In kakšni so bili odzivi v Bruslju?
Projekt Spregledane je bil prvič predstavljen v začetku lanskega leta v Galeriji Fotografija v Ljubljani. Odzivov je bilo veliko in bili so zelo spodbudni. Vesela sem, da lahko umetniški projekt v ljudeh nekaj premakne.
Moje gostovanje v Bruslju pa je prišlo povsem nepričakovano. Povabilo sem poleti dobila od evropskega poslanca dr. Milana Brgleza, ki je predlagal, da bi razstavo postavila v Evropskem parlamentu. Zelo sem se razveselila te priložnosti in počaščena sem, da sem svoje delo lahko predstavila v srcu evropske demokracije. Takšno priložnost človek zelo redko dobi.
Skoraj pol leta smo z Brglezovo ekipo pripravljali vso dokumentacijo, saj so pravila v tej instituciji zelo stroga, celotno predstavitev projekta pa je bilo treba vnaprej prijaviti in predstaviti.
Razstavo sem v Evropskem parlamentu postavila konec januarja, na ogled pa je bila teden dni. Odprtja so se udeležili številni gostje in politični veljaki, med drugim tudi podpredsednica parlamenta Evelyn Regner, ki je pristojna za enakost spolov. Vesela sem, da so me s svojim obiskom počastili tudi moji prijatelji iz Belgije in Nizozemske.
Ker je osrednji razstavni prostor na zelo frekventnem mestu, mimo katerega se vsak dan sprehodi na tisoče zaposlenih in obiskovalcev parlamenta, je bil temu primeren tudi zares imeniten odziv. Zelo veliko ljudi se je ustavilo, fotografiralo razstavo in si vzelo čas, da so prebrali besedila. Mnogi so svoje navdušenje delili tudi na socialnih omrežjih. Ljudje so bili navdušeni nad idejo in izvedbo, odzivi pa še vedno prihajajo od vsepovsod.
Fotografije pri Spregledanih so narejene tako, da sočasno vidimo dve fotografiji. S kakšno tehniko ste to dosegli?
Projekt celostno predstavlja zgodbe desetih portretirank in sledi ideji plastenja vlog. S tem ko sem ženske fotografirala dvakrat – na njihovem delovnem mestu in v domačem okolju, sem želela, da bi predstavila različne vloge, ki jih te portretiranke v družbi imajo.
Vsaka med njimi je delavka, a je hkrati tudi mati, je sestra, je teta in je hčerka ... Ko je v službi, je voznica tovornjaka, gasilka ali delavka v tovarni, ko pride domov, je gospodinja, se rada ukvarja z glasbo, bere knjige, je strastna športnica, vrtnarka, ali ljubiteljica motorjev. Njene vloge se prepletajo in meje med njimi se sproti brišejo.
Da bi čim bolje zajela to prehajanje, sem kot osrednji medij izbrala sodobno tehniko lentikularnega tiska, ki omogoča prav to – prelivanje podob, ki prehajajo druga v drugo. Slika se spreminja in ves čas sledi gibanju opazovalca.
Tehnike se verjetno vsi spomnimo iz časov otroštva in kartic, ki so s premikanjem prikazovale različne slike. Iskala sem tiskarja, ki bi mi to naredil in v Sloveniji našla le enega, ki se ukvarja z velikimi formati, Klemna Tratarja. Skupaj sva raziskovala, kaj bi bilo za te fotografije najbolje, ker gre za dokumentarne portrete, kar je bil dodaten izziv tudi za Klemna, saj se sicer ukvarja z umetniškimi deli.
Ženske predstavljam skozi zelo osebne zgodbe, gledalca pa želim spodbuditi k razmišljanju o neenakosti, (nevidni) hierarhiji spolov, razdeljevanju vlog v družbi in službi ter priznanju t.i. nevidnega dela, ki je še vedno podcenjeno.
Kako so se na Spregledane odzvali ljudje?
Razstavo dopolnjuje ogledalo, ki je v enaki velikosti kot fotografije. Ogledalo na eni strani prikazuje tehniko lentikularnega tiska, ker je čez polovico prelepljena ta folija. Hkrati pa je to ogledalo mišljeno za refleksijo obiskovalčevih občutkov. Da se obiskovalec pogleda in pomisli, ali on kdaj spregleda koga ali pa je on sam spregledan.
Dobivam res lepe odzive. Če sem prisotna na razstavi, slišim komentarje in vidim, da so to ljudje, ki se sami poistovetijo s temi zgodbami ali pa poznajo nekoga, ki je v podobnem poklicu in doživlja podobne stvari, kot jih posamezna portretiranka. Tako da se mi zdi, da gre za univerzalno temo, v kateri se lahko vsak od nas, ne glede na poklic, najde. Že če pogledam iz sebe, kot fotografinje. Večinoma je to moški svet in še vedno se včasih zgodi, da pridem kam in me čudno pogledajo. Predvsem na koncertih gre za razmerje moči, dejstvo je, da nisem enako močna kot moški kolegi in sem prisiljena, da najdem kakšen drug kot, drug pogled. A še vedno se je izkazalo, da je bil ta boljši od tistih, ki so ga imeli vsi ostali.
Si trenutno lahko kje ogledamo fotografije?
En del razstave Spregledane je trenutno na ogled v Moderni galeriji, kot del njihove trenutne razstave Vedno na voljo. Res spodbujam ljudi, da si grejo ogledat, si vzamejo čas, preberejo zgodbe in ne dvomim, da se jih ne bo dotaknilo. Ko bodo gledali fotografije, bodo videli tudi polno nekih detajlov.
Ste med nastajanjem Spregledanih spoznali kaj novega o ženskah?
Ženske, ki so predstavljene na razstavi - Aleksandra, Branka, Breda, Brigita, Eva, Majda, Mateja, Metka, Polona in Suzana, so različnih starosti, različnih verskih in socialnih ozadij, a vsem je skupno to, da so pogumne, močne, neustrašne in da imajo številne talente, vsaka pa ima tudi svoje upe in želje.
Ne le, da so bile v času pandemije za nas tam, ko smo jih najbolj potrebovali, pogumno so stopile tudi pred moj objektiv in mi brez kančka dvoma popolnoma zaupale. Hvaležna sem jim, da so me tako srčno sprejele in da so mi s fotoaparatom pustile stopiti v njihov najbolj intimen prostor – dom. Njihove življenjske zgodbe so izjemne in vesela sem za vse izkušnje, ki mi jih je ta projekt dal.
PREBERITE ŠE -> Ana Gregorič, poročna fotografinja: Doživljam močne vzpone in padce
Kako pa ste te ženske našli?
Na svojem Facebook profilu sem objavila javni poziv, da iščem medicinske sestre, dostavljavke hrane, trgovke, učiteljice, poštarke, policistke, gasilke, čistilke, delavke v proizvodnji in šoferke. Nisem pričakovala velikega odziva, verjela pa sem, da lahko najdem vsaj deset sogovornic, ki bodo z veseljem sodelovale pri projektu.
Kmalu zatem, ko sem poziv objavila, so moji prijatelji začeli deliti objavo in naprej je šlo kot snežena krogla. Kar naenkrat sem prejela na desetine sporočil žensk, ki so želele sodelovati. Skoraj verjeti nisem mogla, da se je zgodil tako izjemen odziv.
Zaradi finančne omejitve projekta sem v tej fazi projekta lahko izbrala le deset žensk. Poklicala sem jih in se z vsako dogovorila za srečanje. Ker prihajajo z različnih koncev Slovenije, sem prevozila kar nekaj kilometrov, med pripravo projekta pa raziskala zanimive konce naše domovine. Večino portretirank sem srečala prvič. Vseeno mi je bilo, kako so videti, zanimale so me njihove življenjske zgodbe.
In izkazalo se je, da je prav vsaka med njimi čudovita in posebna. Spomnim se, da ko sem se srečala s prvo portretiranko, sem vedela, da bo projekt Spregledane nagovoril vse tiste, ki so se kdaj počutili spregledani. Zdi se, da se nisem zmotila.
Spregledane so vaš zadnji projekt, pred tem ste že imeli kar nekaj odmevnih. A če se vrneva na sam začetek, kdaj in zakaj vas je pritegnila fotografija?
Huh, težko rečem, kdaj točno in zakaj. Vsekakor pa sem bila že od majhnega obdana s kulturo in umetnostjo. Odraščala sem v umetniški družini. Moj dedek je bil pisatelj Miško Kranjec in doma so me vedno spodbujali, da sem se umetniško izražala. Sprva skozi ročne spretnosti, kasneje tudi skozi ples.
Še živ spomin imam tudi na mojega drugega dedka Tomota, ki je gotovo nevede vplival na mojo fotografsko pot. Vse dogodke in praznike je vedno beležil s fotoaparatom in kamero. Doma imamo še vedno veliko njegovih diapozitivov in video posnetkov, ki so neprecenljiv zapis časa. Tudi moj oče Matjaž je kot novinar pogosto motive za reportaže lovil na fotoaparat.
Fotografija me je torej spremljala že od malega. Kasneje sem se udeležila nekaj fotografskih delavnic in mentorstev, pravi preskok pa se je pravzaprav zgodil na potovanju po Indiji. Tja sem vzela svoj prvi digitalni fotoaparat, na katerega sem beležila svoje prve popotne fotografije. To je bilo v prvem letniku študija komunikologije, ko sem že honorarno delala kot novinarka. Po tistem potovanju sem vedela, da želim nadaljevati s fotografijo.
Ko sem se vrnila s te enomesečne poti, sem takratno urednico Dela Romano Dobnikar Šeruga prosila, če bi lahko na terenu tudi fotografirala in delala v dvojni vlogi – kot novinarka in fotografinja. Dala mi je priložnost, da se preizkusim, vse ostalo pa je – kot radi rečemo – zgodovina.
Težko opišem z besedami, a občutek, ko sem na poti, mi odpre nekakšne nove miselne svetove in me razveseli.
Niste redki fotografi tudi strastni popotniki. Kaj vam pomenijo potovanja in kaj vas na poteh najbolj pritegne?
Veliko srečo sem imela, da sem s starši potovala že, ko sem bila še deklica. Z avtom smo prepotovali večino Evrope, kasneje pa sva z mamo Viktorijo začeli odkrivati tudi malce bolj oddaljene kotičke sveta. Prepotovali sva velik del Azije in Združenih držav Amerike in zdi se mi, da me je prav vsako potovanje počasi obrusilo v osebo, s katero se pogovarjate danes.
Potovanja so sestavni del mojega obstoja, in če sem predolgo doma, me začnejo srbeti pete. Moja nemirna duša rada raziskuje svet.
Potovanja mi poženejo adrenalin po žilah, me napolnijo z energijo in mi dajo nove perspektive. Težko opišem z besedami, a občutek, ko sem na poti, mi odpre nekakšne nove miselne svetove in me razveseli. Vsi vonji, barve, zvoki in vsa srečanja z novimi kulturami in ljudmi, me osrečujejo.
Potovanja so moj vir mnogih novih zamislic in idej. Na potovanjih se v moji glavi običajno začenjajo projekti, ki so sprva le nekakšne skice in zapiski v mojem malem notesniku ...
PREBERITE ŠE -> Kaj imajo skupnega Slovenka, ki živi v Londonu, slovenski športni direktor in glasbenik?
Kot fotografinja sodelujete tudi z gledališči. Katera predstava vas je v zadnjem času najbolj navdušila?
Res je, že vrsto let sodelujem kot fotografinja v gledališču. Ko se ugasnejo luči v dvorani in se zgodi odrska čarovnija, takrat sem popolnoma očarana. Nedavno sem fotografirala predstavo režiserja Jaše Kocelija, s katerim pogosto sodelujeva. Predstava Zaprta vrata v MGL-ju je idealna za vse ljubitelje Sartra, koncept pa bo navdušil tudi tiste, ki imajo radi malce bolj sodobne scenske postavitve.
Vredne ogleda so vsekakor tudi Amazonke v Lutkovnem gledališču Ljubljana, na mojem seznamu za ogled pa so trenutno še Nevidna ženska Slavenke Drakulić v Cankarjevem domu, Kdo se boji Virginie Woolf v Mini teatru in María de Buenos Aires v ljubljanski Operi.
Ustvarjalna duša kot ste, ste zagotovo prava oseba tudi za priporočilo dobrega filma in pa knjige? Kaj vas je v zadnjem času še posebno pritegnilo?
Inspiracijo iščem povsod – v mestnih ulicah in v naravi, v okusih in zvokih ter ljudeh. Rada odkrivam nove svetove – pa naj bo prek televizije, radia ali pisane besede. Zelo rada se potopim v zgodbe knjig in raziskujem glasbo. Trenutno berem avtobiografijo angleškega princa Harryja Rezerva, na nočni omarici pa me čaka tudi Invisible Women avtorice Caroline Criado Perez, ki sem jo dobila v dar.
Pri meni doma je le redko zares tiho, saj zelo rada raziskujem novo glasbo. Z dobrimi občutki me napolnijo koncerti v živo, zadnje mesece pa iz zvočnikov skoraj na 'repeat' prepeva izvrstni Benjamin Clementine.
Tudi velika filmofilka sem. Če se le da, grem najraje v kino in obožujem filmske festivale. Doživeti film na velikem platnu da sedmi umetnosti prav poseben čar. Nedavno me je navdušil izvrstni Oppenhemier, na televiziji pa mi pred nekaj dnevi uspelo končno ujeti Orkester Tomaža Luzarja.
Kakšna je nadaljnja pot Spregledanih?
Zelo si želim, da bi se projekt Spregledane razširil in da bi lahko vanj vključila še več ljudi. Zares enkratno bi bilo, če bi v projektu sodelovalo več žensk iz različnih držav ter različnih socialnih in kulturnih ozadij. Prepričana sem, da je sporočilo projekta močno.
Tema je dovolj univerzalna, da se lahko z zgodbami poistovetijo ljudje z različnih koncev sveta, zato si želim, da bi si razstavo ogledala raznolika publika doma in po svetu. Dolgoročno pa si želim, da bi projekt postal nekakšna platforma za vse tiste, ki običajno nimajo priložnosti biti videni in slišani. Vsem tem ljudem bi rada dala glas.
