»Zaradi mladih je moje srce polno upanja,« sklene najin pogovor. Z upanjem, energijo, po Mančino pač. Prej pogovor teče o njeni novi knjigi dopisovanj, sveti jezi, ki jo popade ob opazovanju kapitalističnega sranja, kot mu pravi sama, in tudi veselju, ker mnogi mladi že izbirajo, da bodo živeli drugače.
Dosje Oneplus tokrat nosi naslov Človek. Kaj vam pomeni ta beseda?
Najpomembnejši so odnosi med ljudmi, saj je človek odnosno bitje skupnosti. Zato sta v mojem življenju ključni besedi človek in skupnost, za oboje se zavzemam po svojih najboljših močeh od malega. Lahko bi vam povedala kup zgodb, kako sem reševala ljudi. Mala učenka sem šla v zbornico, protestirajoč: »Ne, tega učenca ne boste vrgli iz šole!« In sem ga inštruirala, zdelal je razred in niso ga vrgli iz šole. Hodila sem še v gimnazijo, ko so zaprli živahnega fanta iz sosednjega razreda. Pa sem mu redno pisala pisma v zapor, ga spodbujala, da je začel študirati, hodil je k meni na obisk … in končal ekonomijo ter postal direktor majhnega podjetja. Prav on mi je v zaporu izdelal zibko za starejšo hčer, saj se je tam naučil mizariti. Da ne govorim o tem, koliko ljudi je napisalo knjigo tudi z mojimi spodbudami, branjem, nekaj rokopisov sem lastnoročno odnesla na založbo, to morate izdati, recimo slavno knjigo Drekec Pekec in Pukec Smukec Dima Zupana. (smeh)
Ne sprejemam vojne, nobena vojna nima zmagovalcev, vsi smo poraženci. Zato nisem bila v vojni z rakom, nisem se borila proti njemu, ampak sem bolezen sprejemala, živela z njo in slavila dejstvo, da sem živa in zdrava. (smeh) Kajti kaj je zdravje? Gotovo zdravje ni odsotnost bolezni! Zdrav je človek, ki radostno, ustvarjalno živi, se veseli samega sebe in drugih ljudi, je odgovoren za svoje življenje in odnose. Predvsem pa ga ni panično strah smrti.
Manca, vi res v ljudeh iščete dobro. Toda ali znate v človeku prepoznati tudi slabo in se v pravem trenutku umakniti?
Presneto dobro znam videti svet in ljudi pa tudi samo sebe v naših raznolikostih, pisanih barvah, med katerimi je tudi veliko temnih. Ko pogledam v svojo klet nezavednega, imam kaj videti. (smeh) Ampak! Naj vam povem dve svoji ljubi zgodbi, draga Teja, in bo vse jasno, zakaj se vedno znova odločam za dobro in svetlobo. Prva govori o indijanskem dedku, ki je vzgajal vnuka, da se v vsakem človeku bijeta dva volkova: temen in svetel. Volk, ki sovraži, se maščuje, je ljubosumen in tekmovalen, in volk, ki je dober, sočuten, prijazen. »In kateri zmaga?« je vprašal mali. »Tisti, ki ga hraniš,« je odgovoril modri ded. Druga pa se glasi: Nekdo hoče videti raj in pekel, da ju bo primerjal. Ga pelje sv. Peter v pekel in nič groznega ne vidi, nobenega ognja in cvrenja ljudi, vidi pa ogromno skledo s slastno dišečo jedjo in ob njej v krogu ljudi z dolgimi žlicami, ki zaman posegajo po hrani, a je ne morejo dati v svoja lačna usta. V nebesih vidi enak prizor. S to razliko, da ljudje nosijo hrano drug drugemu v usta. So siti in srečni, ker so solidarni in povezani. Ta zgodba je odlična metafora rešitve za pohlepni kapitalistični egoistični in sebični svet. Samo tako se bomo rešili, samo tako! ...