Maja Podkrižnik: Če ženska tukaj tretjič zanosi, jo lahko doletijo sankcije
Ob misli na Indijo nas običajno odnese k meditaciji, veličastnim palačam, vegetarijanski hrani, pravljicam iz 1000 in ene noči, reki Ganges ali celo Bollywoodu.
Precej redkeje pa Indijo povezujemo s poslovnim svetom, četudi je eden največjih trgovinskih partnerjev Slovenije v Aziji. Prav iz poslovnih razlogov se je v tretje največje indijsko mesto Bengaluru pred dobrim letom in pol preselila tudi Maja Podkrižnik s svojo družino.
Povod za selitev v Indijo je bila nova karierna priložnost vašega moža, ki je – tako kot vi – zaposlen farmacevtskem podjetju. Tja ste se skupaj z družinico – 2-letnim in 6-letnim dečkom – preselili pred dobrim letom. Prehod ni bil lahek, pripovedujete …
Res je. Ko smo se doma odločili, da smo pripravljeni na to indijsko dogodivščino, je skupaj z odločitvijo prišlo tudi marsikaj, na kar nismo bili pripravljeni. Posloviti se od širše družine, prijateljev, učiteljic in sodelavcev je bilo vsekakor najtežje, in ko pogledam nazaj, se mi zdi, da smo bili kar pogumni.
Otroka sta naju s tega vidika presenetila, saj sva ugotovila, kako zelo so ta mala bitja prilagodljiva. Njim je pomembno, da se počutijo varno, da se lahko igrajo in da se najde kaj dobrega za pojesti. Vse te potrebe smo zlahka zadostili, za drugo so poskrbele prilagoditvene sposobnosti. Verjetno temu botrujejo leta, saj si predstavljam, da bi bila ločitev od prijateljev v najstniškem obdobju težja.
No, na drugi strani pa sem sama doživela pravi kulturni šok. Malo zaradi domotožja, drugega okolja, kjer nisem nobenega poznala in ker smo imeli na začetku še šolo od doma zaradi Covida. Ko sem naša dva mala otroka brez znanja angleščine "učila", se mi je zdelo, da tu čas teče trikrat počasneje kot doma. Ko sem kasneje šla malo vase, se zavestno odločila, kaj hočem in kakšno življenje tu si želim, se je situacija popolnoma obrnila. Sprostili smo se in začeli odkrivati nova obzorja.
Kmalu po prihodu v Indijo ste se tudi sami zaposlili. Kakšen je status in odnos moških do poslovnih žensk v Indiji?
Mislim, da je to v poslovnem svetu, čeprav v Indiji, danes zgolj predsodek. Tako kot moški smo tudi ženske enakovredno sprejete, spoštovane, z nami se vsi rokujejo, pogovarjajo in sodelujejo. Odkar sem tu, še nisem doživela najmanjšega izigravanja s strani moških.
Pa vendar - Indija velja za eno najbolj ekonomsko rastočih okolij, hkrati pa je njen odnos pri zagotavljanju zaščite žensk ničen. Kako v realnosti to doživljate vi?
Indija zelo razume svoj potencial in posledično je strma tudi gospodarska rast. Delovnih mest je veliko, plače za izobražen kader so dobre, za neizobražene pa res slabe. Standard je nižji in dobrine cenejše. Ženske se rade odločijo, da gredo v službo in niso odvisne le od moža. Tudi v poslovnem svetu se radi pohvalijo, kakšen delež zaposlenih predstavljajo ženske.
Zaščita žensk se začne že takrat, ko je mamica noseča. Zdravniki namreč nimajo dovoljenja razkriti otrokovega spola z namenom zaščite deklic. Mislim, da v Indiji za žensko lahko največ naredijo starši s spodbujanjem šolanja.
Če bo namreč ženska izobražena, bo imela veliko več priložnosti tako na trgu dela kot za osebni razvoj in neodvisno življenje. Vendar je šolanje povezano tudi s financami, saj je večina šol plačljivih. Indijske mamice se v večini odločijo za največ dva otroka, to je tudi največ, kar družba od njih pričakuje.
Če ženska tretjič zanosi, jo lahko doletijo nenapisane sankcije, tudi izguba službe. Zadnje par let imajo podaljšano porodniško iz 3 na 6 mesecev in za cel čas dobivajo polno plačilo.
"Sama sem pred prihodom v Indijo verjela, da so kaste bolj stvar preteklosti, vendar je vse prej kot tako."
Sicer bivate v naselju znotraj mesta. Tu ste v stiku pretežno s tujci, tudi vajina otroka hodita v mednarodno šolo. Kako pa je, ko zapustite naselje?
Nam je tu zelo lepo, počutimo se varno in svobodno. Radi pa gremo tudi ven, saj se ravno zunaj odvija živahni del indijskega življenja, še posebej, če se na želeni kraj odpelješ z rikšo.
Gremo na tržnico, v naravo kolesarit, v parke, najdemo tudi kakšen hrib. Je pa res, da v Indiji, z 1,4 milijarde prebivalcev, zunaj redko srečamo tujce in smo tako zanje prava atrakcija, sploh z dvema majhnima svetlima otrokoma. Veliko ljudi bi se rado fotografiralo z nami, stiskali bi otroška lička, se pogovarjali ...
Na začetku so nas fotografije bremenile, zdaj smo jih že navajeni. Običajno gre to za lokalne ljudi, ki jim bo slika s svetlopoltimi za spomin in pohvalo. Ravno na ulici nas je srečal tudi fotograf, ki si je tako zelo želel, da bi naš najstarejši sin kot model posnel nekaj promocijskih fotografij za oblačila. Mislim, da sta vsaka izkušnja in spomin na Indijo dobrodošla, in tako je mimogrede postal model za blagovno znamko oblačil.
Vas torej domačini imajo za nekaj več? Vas imajo radi?
Ko greš v drugo državo, moraš biti vsekakor pripravljen na nekaj prilagajanja, sprejemanja drugačnosti ter biti hvaležen za trenutek in izkušnje. Če greš s to popotnico od doma, lažje navežeš stik, si bolj sproščen, ljudje te lepše sprejmejo.
Spoštljiv odnos do domačinov nam je velika vrednota, tako tudi vzgajava otroke. Naša varuška z veseljem in ponosom pazi na otroka, jima širi obzorja z učenjem indijske kulture in zdaj že malo manj zaskrbljeno bdi nad njima na igrišču, ko plezata na najvišje drevo.
PREBERITE ŠE -> Manja Vidic, Slovenka, ki dela za Združene narode in živi na Filipinih
Pravi, da jo sprašujejo, če otroka jesta veliko mesa, ker sta tako aktivna. Mlajši indijski otroci so po večini bolj drobni in umirjeni, in dve leti Covida, ki so jih dobesedno preživeli za štirimi stenami, sta pustili posledice tudi na otroški aktivnosti. Poleg tega je tu res veliko vegetarijancev.
In predvsem izven zidov kampusa se Indija kaže kot veliko mesto nasprotij. Na tržnici še vedno vsi uporabljajo tehtnice z lesenimi utežmi …
Ja, kako zanimivo! Tehtajo z utežmi kot pred stotimi leti, za plačilo pa so modernizirani, kot še mi nismo. Vsaka najmanjša branjevka na pločniku ima poleg sadja, zelenjave ali rož, ki jih prodaja, še kartico s QR kodo. Se zmeniš, kaj boš kupil, potegneš iz žepa telefon, skeniraš kodo in plačaš.
Upam, da bo ta sistem, ko se vrnemo v Slovenijo, tudi pri nas že uveljavljen. Še posebej za nas ženske, ki običajno ne nosimo gotovine s sabo, je to čudovita rešitev!
Še ena zanimivost je tudi to, da na ulici vidiš moža – in ja, ponavadi je res moški – ob mizi s starim likalnikom na oglje in goro oblek, ki jih mora zlikati, da zasluži svojo plačo. Običajno zlikane obleke nato zloži v culo in jih z motorjem dostavi lastniku.
In medtem ko v Sloveniji kupimo piščanca na ohlajenem oddelku mesnice, tukaj še žive piščance dostavijo v kletkah do "chicken centra", ki ni nič drugega kot odprt prostor ob glavni ulici. Tam nato na par kvadratnih metrih prostora vse delo opravijo mesarji.
Ulice so lepe, veliko je otroškega vrveža in igranja. Žensk, ki po turško sedijo na tleh, pletejo kite iz rož in prodajajo cvetje "na kilogram". Prodajalcev sadja in zelenjave na simpatičnih vozičkih z velikimi kolesi.
Sedaj se bliža sezona manga. To je čas, ko na vsakem koraku prodajajo mange različnih vrst, oblik, okusov, kar ti srce poželi. Mango je njihov ponos in prav je tako, saj je res kralj sadja v Indiji.
Tudi sicer je njihov življenjski slog precej drugačen od našega. Kastni sistem je sistem ogromnih razlik. Ali lahko kakorkoli primerjate življenje v Indiji z življenjem v Sloveniji?
Sama sem pred prihodom v Indijo verjela, da so kaste bolj stvar preteklosti, vendar je vse prej kot tako. Vsak posameznik točno ve, v katero kasto in podkasto spada. Kaj je komu dovoljeno, kdo je višje na lestvici.
Prepoznajo se že z določenimi zunanjimi detajli; prstani, obeski, tatuji ... V Sloveniji je naše življenje bolj sproščeno, veliko stvari nam je prihranjenih. Na primer, kdorkoli bi rad prišel do nas v naselje (op. p. dostava, prijatelj, taxi …) se mora identificirati z imenom in priimkom, imeti potrdilo o cepljenju, našo odobritev za vstop v naselje, ki mu jo damo prek aplikacije, in izmerjeno temperaturo. Na podlagi tega ga varnostnik spusti noter.
Razdalje so še ena zanimiva tema, ki jo v Sloveniji zelo drugače razumemo kot v Indiji. Tu so razdalje tako velike in ceste slabe, promet pa zelo gost, da res potrebuješ ogromno časa, da nekam prideš. V Sloveniji naredimo 100 km po avtocesti v eni uri. Tukaj se v istem času lahko premaknemo 10 km. Ko ni prometa. Ampak šoferji so umirjeni, situacija je taka, kot je, nihče ne more tega spremeniti in vsi se lepo prilagodimo.
Hindu svet je tak umirjen svet, a tudi svet s toliko pravili, ki se jih večinoma še vedno spoštuje. Na primer v Sloveniji se ne obremenjujemo, ali nam bodo starši dovolili, da si sami izberemo življenjskega sopotnika. Tukaj še vedno v veliki večini primerov starši in sorodniki odobrijo, ali je partner primeren, da se pridruži njihovi družini.
Posredniki imajo baze neporočenih z vsemi detajli, datumom rojstva, kasto, podkasto itd., iz katerih – običajno mame – izberejo najboljšo kombinacijo. To je v našem svetu nepredstavljivo. Hindu, ki je najbolj zastopana vera v Indiji, ima velik pomen v njihovem življenju. Indijska hiša, naj bo še tako majhna, ima prostorček, včasih tudi celo sobo, namenjeno molitvi. Imenuje se "pooja room" in tam se vsakodnevno dogajajo družinski verski obredi.
"Tukaj še vedno v veliki večini primerov starši in sorodniki odobrijo, ali je partner primeren, da se pridruži njihovi družini."
In ko smo že pri porokah … Bili ste vabljeni na poroko para, ki ga v resnici nikoli niste spoznali?
Doživeti pravo indijsko poroko je bilo za nas nekaj posebnega. To je resnično presežek indijske kulture. Poroka je nekaj tako svetega, da ji namenijo 3-dnevno slavje z obredi, molitvami in zabavo. In vse to želijo deliti z bližnjimi sorodniki kot tudi s prijatelji in znanci.
Na Indijske poroke je običajno povabljenih vsaj 300 ljudi, v večini primerov pa 500 ali več. Že z vabilom smo dobili kodeks oblačenja na posameznem dogodku in na vse smo se dobro pripravili – torej, kovčki so bili polni izbranih oblek.
Nekateri obredi se začnejo že sredi noči in trajajo po nekaj ur, zabava pa se nadaljuje pozno v noč. Počutili smo se kot v indijski pravljici, fantje v kurtah, jaz v sariju v prekrasni palači, kjer se je vse odvijalo.
Osebno so se mi vtisnili v spomin trije dogodki - prvi je Haldi, pri katerem bodočo nevesto in ženina svatje simbolično očistijo, tako da ju namažejo s kurkumo po ličkih in tako pripravijo na poroko.
Drugi je mehendi - to je posebna pasta, s katero bodočo nevesto okrasijo po rokah in nogah in simbolizira dobro zdravje in blaginjo v zakonu.
Tretji je pa Sangeet – to je večer, ki je namenjen zbliževanju obeh družin. Svatje se organizirajo in pripravijo pesmi, plese in govore, se tako predstavijo in počastijo nevesto in ženina.
Obredi so v Indiji pravzaprav del vsakdana. Tudi v poslovnem svetu …
Vse se začne pri hrani, radi nas pogostijo, razložijo, kaj jemo, kako močno pekoče je začinjena hrana. Kodeks oblačenja zapoveduje poslovno obleko; moški v obleki in srajci s kravato, ženske v obleki vsaj do kolen.
Sestanki so običajno dolgi in pogovor ne teče samo o poslovnih priložnostih. Indijci se radi pogovarjajo in radi potujejo kljub velikim razdaljam. Na primer, če se srečaš z nekom iz Mumbaja, je tako, kot da bi šel iz Ljubljane v London.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki se je poročila s Čilencem in že 7 let živi in dela v Čilu
Se vam zdijo Indijci iskreni?
Ljudem, s katerimi se srečujem vsak dan, popolnoma zaupam, vendar glede na to, da prihajamo iz drugih svetov, mislim, da smo še vedno malo previdni drug z drugim. To je zgolj iz spoštovanja razlik med nami. Zelo so vljudni, kamorkoli greš, te nagovarjajo z mam/sir in zelo radi priskočijo na pomoč.
Kaj oziroma koga iz Slovenije najbolj pogrešate? Ali vidite življenje v Sloveniji kaj bolj idilično?
Starše. In vso ostalo družino. Pogrešam kavo z mamo in sestro. V Indiji nam je zelo lepo, vendar je idilična že misel na Slovenijo. Na letne čase, čisto naravo, domačo hrano, pogled na obdelane vipavske hribčke z vinogradi in sadovnjaki ter na kozarec odličnega slovenskega vina.
