Običajno se filmski ustvarjalci, od režiserjev, igralcev in drugih vidnejših članov ekipe, v medijih pojavljajo ob začetku predvajanja njihovega svežega izdelka. Takšen namen sem imela tudi sama s pogovorom z režiserko Majo Dorotejo Prelog, a se mi je njen film zamikal in izmikal do točke, ko sem Cent’anni ujela na eni izmed zadnjih projekcij v kinematografih. In če so po več tednih, celo mesecih velikokrat kinodvorane že prazne, sem za to projekcijo za las ujela prosto vstopnico.
Kar le potrjuje priporočilo, da, če filma še niste videli, spremljajte, kdaj bo predvajan na nacionalni televiziji, za tem pa bo dodan še v Bazo slovenskih filmov.
S filmom Cent’anni si Blaž Murn, režiserkin partner, želi dokazati, da je dokončno prebolel hudo bolezen - levkemijo. Zamislil si je zahtevno kolesarsko turo čez najslavnejše vzpone Gira d’Italia. Blaž in Maja imata idejo, da bo to film o veličastni poti okrevanja. Že zelo kmalu pa se izkaže, da bo to film o njuni zvezi, kar vse skupaj povsem spremeni.
Film je prejel več nagrad, med drugim nagrado za spodbujanje enakosti spolov na 30. Sarajevo Film Festivalu, Vesni za najboljšo montažo in za posebne dosežke na 27. Festivalu slovenskega filma ter nagrado FIPRESCI za najboljši film, ki jo podeljuje Združenje slovenskih filmskih kritikov in publicistov na 27. Festivalu slovenskega filma
V navadi je, da imate filmski ustvarjalci intervjuje ob premierah, midve pa se pogovarjava, ko se vaš film po več mesecih poslavlja iz kina. Zdaj lahko še bolj strnete vse odzive, ki so prišli do vas.
Povsem iskreno povem, da me je bilo res zelo strah, kako bodo ljudje film sprejeli. Ker vem, da je zgodba težka in od gledalca zahteva veliko. Na neki način sem se počutilo krivo, da gledalca mučim s takšno zgodbo, češ, kaj nisem že sebe dovolj?! Najslabši odziv zame bi bil, da bi gledalci dejali, zakaj jih morim.
Resnično nisem imela nobene distance in te zgodbe kljub trudu nisem znala postaviti v perspektivo drugega. Ampak na premieri v Trstu, kjer je bilo ogromno družinskih članov in prijateljev, ki so naju podpirali že pred začetkom tega projekta, sva od njih prejela izjemno topel odziv. Gledalce se film res dotakne, do mene pristopijo ljudje, ki me sploh ne poznajo. V Sarajevu je do mene prišel mlad fant in dejal "Maja, čutim te kot sestro, te lahko kar objamem? Res si pogumna."
Veliko je takšnih odzivov, ko pride gledalec s projekcije povsem razorožen, brez vseh fasad. To mi je res všeč, saj je v skladu z mojo naravo. Od nekdaj se mi namreč, ne vem sicer, zakaj, ljudje odpirajo.
"Imela sem sistem, nisem pa predvidela, da se bo Blaž v enem trenutku začel upirati. Dobil je namreč občutek, da sem se obrnila proti njemu. Če pogledam nazaj, sva me najbolj šokirala jaz in on." Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Na začetku filma izrečete besede, ki sem si jih zelo zapomnila - da ste sama sebi, ko ste spoznali Blaža, obljubili, da ne boste tista punca, ki teži. Na koncu filma, na obali Sicilije, izrečete nekaj v smislu, da od tu naprej sebe postavljate na prvo mesto. Gre tu za sklenjen krog, ki ga sporočate s filmom?
Ja, v resnici je res tako. Hvala za ta lep povzetek. Morda tega res nisem imela zavestno v glavi, a se je na koncu samo tako izluščilo.
V to razmerje sem zaradi vseh preteklih izkušenj prišla res ranjena. Rekla sem si, da me nihče ne bo več tako prizadel, in sem zaledenela svoje srce. Poleg tega pa mi je bilo še zelo pomembno, kako me vidijo drugi, kar me je seveda zelo omejevalo. In tako sem se ...
