Lucija Mulej: Neupravičeno upanje

Ne samo, da je bil Izbranec poln lepih in prijaznih besed, znal je očarati z vso svojo pojavo. In ko ga je, pri petdesetih spet čakala, zamujal je že več kot debelo uro, si je v mislih vrtela besede, ki jih bo izrekal. Zdaj, po drugem duševnem opustošenju njene izčrpane biti, ji je bilo že čisto vseeno. Seveda. Tvezil bo. O prometu, nujnem klicu, saj je imel res odgovorno službo … Ali pač o kakšni drugi nepredvidljivi obvezi, ki mu je preprečila točnost. 

Ogrela se je za žrebca, ki je buril domišljijo mnogim. Ob njej se je sicer vedel drugače, a ona je vselej vedela, da se spogleduje, ko nje ni zraven. In ker ga je tako silno ljubila, je upala in bila prepričana, da bo življenje oklestilo njegovo nebrzdanost. 

In tako ga je čakala in razmišljala, kam je šla vsa lepota strasti. Spominjala se je, kako je hrepenela po njegovem glasu z dotikom vred še takrat, ko sta se kot študenta lovila med mesti, saj nista študirala v Ljubljani. Kako jo je vsakič znova presunil s svojo močjo in prepričljivostjo, ko je sicer že slutila, da nič ni tako, kot ona misli, a je niti ni zanimalo. Saj takrat še ni vedela, da je zabaven in šarmanten moški njen bodoči mož. In tako je v mislih preigravala vse hecne pripetljaje njegove nedoslednosti, od zamujanja do pozabljivosti in seveda tega, da običajno ni držal besede, kar je morala sprejeti. 

Vsa silna ljubezen, ki jo je čutila do njega, je usihala počasi, a z gotovostjo toplote sončnega poletnega dne. Vsa leta je upala, da se bo spremenil. Zanjo. Zaradi otroka. Okoliščin. Da bo dozorel. Seveda je slutila, da ni bila edina, a je to spoznanje ob vseh ostalih bremenih, ki jih je nosila v tem življenju, ni kaj dosti tangiralo. Pač, ogrela se je za žrebca, ki je buril domišljijo mnogim. Ob njej se je sicer vedel drugače, a ona je vselej vedela, da se spogleduje, ko nje ni zraven. In ker ga je tako silno ljubila, je upala in bila prepričana, da bo življenje oklestilo njegovo nebrzdanost.

A Življenje je, tako kot ona, do Izbranca gojilo neupravičeno upanje. Življenje je, v svojih zagonetkah in naključjih, ki to niso, Izbranca neprestano opominjalo. Na posledice nedorečenega; na zamujanje; na pozabljivost; na samopašnost, ko je kazalo, da Izbranec upošteva le en zakon, in to je zakon njegovega ritma in trenutnega življenjskega utripa. Ko ga je Izbranka rotila, naj se spremeni, ko ga je okolje opozarjalo na to, kaj se spodobi in je pravično, se Izbranec ni odzival. Verjel je v lastni magnetizem in prepričevalno moč, ki je resnično spodnesla vsakogar. Celo Življenje samo, saj Izbranca ni in ni zmoglo naučiti ključnih lekcij, ki bi botrovale njegovemu razvoju. 

Foto: Augustino/Shutterstock

Izbranec je Vesolju in Bogu pokazal, da vsako upanje pač ni upravičeno. So ljudje, ki se neprestano zaletavajo v vrata, in se niti ne ozrejo za ključavnico, da bi preverili, ali so le ta odprta. Radi imajo galamo s truščem in redkim bliščem vred, vrtenje v krogih in mazohistične nianse, ki izčrpajo še tako klene in umne osebe. In so ljudje, ki delajo slabo zlasti drugim, posledično pa tudi sebi, a si avtosugestivno prigovarjajo, da so pravični in dobri. 

Pred leti se je zapletel z žensko, ki jo je ljubil, a zapustil. A ni vedel, da mu je kmalu rodila hčer. 

Neupravičeno upanje, ki drugim le daje prostor, da se razraščajo v lastnih slabih značajskih potezah in vrednotah, je nevarno. Je podobno analgetikom, ki omilijo bolečino, a bolno jedro puščajo v klicah, brez ustreznega medikamenta. Neupravičeno upanje sopotnice Izbranca je naredilo nepopisno škodo. Izbranec ni znal počakati in se zazreti, kam njegova dejanja vodijo. In njun otrok je sago moči in nemoči ponotranjil in postal vase zaprt in zagrenjen najstnik, ki je uteho iskal le v materialu in kopičenju dragih in posebnih stvari, ki so mu v mladosti nadomeščale toplino in skrbno starševsko prisotnost. 

A Izbrancu je Življenje kljub vsemu našlo ustrezno dresuro, ki je njegov lišp in puhlost oklestila. Ljubezen, zavračanje, lepota in milina so v njegovo bit stopili lepega dne, ko je to najmanj pričakoval. Pred leti se je zapletel z žensko, ki jo je ljubil, a zapustil. A ni vedel, da mu je kmalu rodila hčer, ker Dama ni želela kravala; predobro je poznala Izbranca, ki ji je, ko sta se pogovarjala o možnosti zanositve, zabičal splav. Dama je Izbranca ljubila iz srca, in ko je izvedela, da pod srcem nosi njegovega otroka, je stike prekinila. Prevečkrat je tulil vanjo, da družine ne bo zapustil. In Dama je vedela, da je skrbel le zase. A zgodilo se je, da ju je leta pozneje srečal na koncertu v drugi državi. Poosebljena milina in lepota, ki ju je v sebi združevala njuna hči, ga je presunila. V trenutku je intuitivno vedel, da je čudovito mlado bitje njegova hči, a kaj zdaj … Z Damo sta se zapletla v dolg pogovor, ki se je prevesil v jutro in nadaljeval še naslednje dni …

Izbrancu se je porušil svet. Vsa neupravičena upanja so se stekla v en sam veliki JA, ko je v hipu streznitve spoznal lastne zmote. Zavore in blokade, v katere je tako trmasto verjel. Hči ga je streznila, nekdanja ljubezen pa se mu je le nasmihala. Vedela je, da v rokah nosi ključ do preobrazbe človeka, ki je postal sinonim za nekoč tako močno čutena čustva neupravičene nade.