V roman Zajtrk prvakinj je vpletla aktualne teme, kot so duševne težave, bivanjska problematika in izkoriščanje mladih, saj nekateri delajo brezplačno ali za mizerno plačilo.
»Študentje, ki jih poznam, ne delajo zato, da hodijo žurat in na kave, ampak preprosto zato, da lahko študirajo in normalno živijo, če seveda ne živijo doma pri starših« pravi Liu Zakrajšek.
Protagonistka vašega romana biva v zatohli podstrešni sobi, študira in opravlja tri različne službe, da lahko preživi. Je dandanes za mladega človeka res tako zelo težko, skoraj že nemogoče, priti do lastnega stanovanja in se postaviti na svoje noge?
Žal ja. In tudi ne. Vse je odvisno od tega, kakšna je tvoja individualna situacija, če so ti starši na začetku faksa kupili stanovanje, imaš zagotovo boljšo situacijo kot nekdo, ki se je cel študij selil iz ene predrage sobe v drugo. Med pisanjem sem veliko visela na Instagram strani domozlom, tam se vidi vsa beda našega najemniškega trga, sobe stanejo tudi že po 400 evrov s stroški vred in to je absurden znesek, če ga moraš napraskati brez pomoči staršev, ki je niti pod razno nimajo vsi.
Ne razumem, zakaj ljudje mislijo, da smo študentje izključeni iz siceršnjega najemniškega trga, ker nismo. Tistim, ki ne verjamejo, da je situacija resna, svetujem, da se sami podajo na lov za sobo v Ljubljani, ampak opozarjam, da to človeku hitro dvigne pritisk.
Kolikokrat sem slišala, da smo mladi pasivni, to je bilo v času moje srednje šole kar nekakšno geslo, ki se je razpaslo v javnosti. Kot da je pasivnost nekaj najhujšega na svetu. Včasih je odziv na to, kako drugi ravnajo s teboj, kakšna je tvoja samopodoba.
V Sloveniji je o prekarnem delu napisanih presenetljivo malo knjig. Zakaj ste se odločili pisati o študentskem delu in izkoriščanju mladih?
Ker ga je toliko. In ker je tako izkoriščanje normalizirano, češ, saj ste mladi, se boste že naučili. V Sloveniji imamo enega najvišjih deležev študentov, ki delajo, na ravni EU, to je podatek iz leta 2022, vprašanje, ali ni danes še slabše. Študentje, ki jih poznam, ne delajo zato, da hodijo žurat in na kave, ampak preprosto zato, da lahko študirajo in normalno živijo, če seveda ne živijo doma pri starših.
Kar se tiče kulture: kar nekaj mojih prijateljev opravlja intelektualna dela, prevajajo, pišejo, delajo kot novinarji, organizirajo dogodke, delajo v PR-ju v kulturi. In tu je včasih huda zagata s honorarji. Res je bizarno, ker vztrajamo pri mentaliteti, da ti za delo v kulturi ni treba biti plačan, ker te veseli in bi ga najbrž tako ali tako opravljal, recimo, jaz bi najbrž napisala ta roman, tudi če zanj ne bi dobila honorarja.
Smešno pa je, da jaz osebno to občutim kot tabu temo, ker sem že dobila od koga v kulturi kar direktno v obraz, da »denar ...
