Kaj kultivirano meso sploh je? Bomo jedli hrano iz laboratorijev? Kako daleč smo v razvoju in kdaj ga bomo lahko kupili, smo se pogovarjali z direktorico podjetja Katjo Križman.
Zaključili ste študij živilske tehnologije na ljubljanski fakulteti, a si vseskozi izkušnje nabirali tudi v tujini. Delali ste na Portugalskem, v Braziliji, najdlje pa prav v Singapurju, kjer ste se prvič srečali tudi z idejo o laboratorijskem mesu.
V Singapurju se mi je ponudila izjemna priložnost sprva študijske izmenjave, kasneje pa tudi štipendiranja in doktorata. Že v prvem semestru sem ugotovila, da ni tako, kot sem si zmotno predstavljala. Namreč: azijski študentje trdo delajo, zagnani so in pametni. Zmotna je predvsem predstava, da delajo veliko ur, pa nič ne naredijo, saj so v nasprotju s tem zares zelo produktivni. In ti študenti so bili moja konkurenca. Torej, če tudi jaz ne bi tako delala, bi pogorela.
Opravila sem vse izpite in delala cele dneve. Tudi sobote in nedelje. Ni bilo kolegialnosti. Zgolj tekmovalnost. Ni bilo prostega časa. Počutila sem se samo kot stroj, zato sem začela iskati nove poti, ki bi me osrečile. Takrat sem odkrila poslovni del. Izobraževala sem se v smeri »komercializacija tehnoloških izumov« in se zaposlila v izjemno prodornem podjetju Zimplistic Inventions, kjer delajo pametne kuhinjske naprave. Bila sem vztrajna, proaktivna, prevzela vodenje razvojnega oddelka za živilstvo. Bilo je zelo izpopolnjujoče …
Vendar?
A spet smo v Singapurju, kjer ljudje ves čas delajo. Delali smo 12 ur/dan ali več, ni bilo vikendov. Po določenem času sem bila na robu izgorelosti. Po dveh tednih razmisleka na Baliju, kamor sem se odpravila sama, sem se odločila, da bom zaključila z magisterijem in ne z doktoratom. To je bila težka odločitev. Odnehati. Priznati si, da nekaj ne gre in da moraš za voljo svojega zdravja izbrati drugačno pot. Vendar sem še zmogla iskati druge poti, ki bi me osrečile, in naletela sem na hitro razvijajoče se področje kultiviranega mesa ...
