V romanu Okupatorjeva hči opisuje, kaj pomeni, ko ti sistem vzame vse - starše, dom, varnost in pravice. Knjiga ni fikcija, temveč resnična zgodba Katarine Keček, ki je izkusila krute posledice ene od največjih kršitev človekovih pravic v novejši slovenski zgodovini.
Ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, je bila študentka novinarstva, ki je čez noč ostala brez strehe nad glavo in slovenskega državljanstva. Toda ko je bila čisto na dnu, se je borila – ne samo za državljanstvo in preživetje, temveč za dostojanstvo.
V življenju ste prestali marsikaj, zato nosite v sebi veliko zgodb. Zakaj ste se odločili, da boste napisali knjigo o izbrisu?
Trideset let sem čakala, da se bo kdo od izbrisanih odločil, da napiše knjigo o izbrisu in bodo Slovenci imeli priložnosti spoznati, kaj pomeni ta izkušnja za nekoga, ki je to doživel. Kajti marsikdo si ne zna predstavljati, kaj pomeni izguba identitete, ko si apatrid v lastni državi in se skrivaš pred sosedi, policijo in ne moreš delati.
Kot novinarka se dolgo nisem hotela izpostavljati, ker sem morala poskrbeti za svoje preživetje. Po izbrisu sem namreč izgubila čisto vse, tudi dom.
Kaj je vplivalo na to, da ste se izpostavili in napisali roman Okupatorjeva hči?
Ko sem zbolela za rakom, sem čutila, da želim to zgodbo, ki je velika travma v mojem življenju, spraviti na papir. Zaradi bolezni sem mislila, da bom umrla, tako kot večina onkoloških bolnikov v določenih obdobjih, in nisem hotela te grozne zgodbe, ki sem jo tiščala v sebi trideset let, nesti na drugo stran.
Če bi umrla, bi bilo tako ali tako vseeno, kaj si bodo ljudje mislili o tej knjigi. Vsaka beseda v njej je iskrena in resnična, ker sem se na neki način poslavljala od življenja. Bila sem prepričana, da bom ozdravela in pozdravila travmo izbrisa, če bom povedala to zgodbo.
Se je to uresničilo?
