Njen prvenec je sodobni doktor roman, ki se oddaljuje od tradicionalnih doktor romanov, kjer so ženske negovale poškodovance, bolnike in s tem potrjevale svojo skrbno naravo ter dokazovale materinski čut in primernost za poroko.
Karmen Petric je žanr posodobila, saj pravi, da tradicionalne vloge niso nujno del identitete ženske. »Ženske si znamo osmisliti življenje same. Tudi neodvisno od našega ljubezenskega interesa.«
Roman ste posvetili pokojni mami in ji namenili ganljiv zapis. Vas je mama zelo spodbujala pri uresničevanju vaših sanj?
Roman ima trojno posvetilo. Torej ni posvečen samo mami. Posvetila sem ga tudi tisti mali verziji sebe, v katero drugi niso verjeli. Ter njej in njej podobnim. Presenetljivo veliko nas je takšnih, ki beremo in sanjamo, da bomo pisali.
Verjamem, da mi je mama želela v življenju dobro, čeprav ni podpirala mojih pisateljskih ambicij. Hotela je, da imam kariero v zdravstvu. Občasno mi je iz časopisov izrezala kakšen članek in mi ga pustila na pisalni mizi. V enem izmed njih je pisalo, če povzamem, da založbe na leto izdajo 1-2 % vseh prejetih rokopisov, preostale pa zavrnejo. Ti članki so bili njen opomnik, naj energijo raje usmerim v kariero, v kateri imam več možnosti za uspeh in socialno varnost.
Nisem bila najbolj poslušen otrok. Tudi kasneje se to ni spremenilo. Pisala sem skrivaj. Mama ni nikoli videla ali prebrala mojih besedil. Če bi bila še živa, bi bila zdaj verjetno ponosna. Ampak ne pretirano, ker pač takšna ni bila.
Pisateljica Ana Schnabl je na zadnji platnici knjige zapisala, da je slovenščina z vašim romanom dobila uravnotežen opis seksa. Je bilo težko pisati o seksu?
Težavnost pisanja je odvisna od tega, kaj želiš kot avtor, s prizorom povedati. Ti prizori, ki so v romanu, niso niti prvi niti najbolj eksplicitni, ki sem jih kdaj koli spisala. V preteklosti sem se soočala tudi s komponento sramu in večnim pomislekom, kaj bodo pa drugi rekli, ker pišem o seksu. S časom sem to odmislila, s tem se ne obremenjujem več. Vseskozi se namreč držim pravila, da ...
