Karmen Pangos pomaga ljudem pri odkrivanju in razvoju potencialov, vsekakor pa ne pozablja niti na svoje.
Njen življenjepis je izjemno bogat. V treh desetletjih se je njena poslovna pot oblikovala v različnih korporacijah v gospodarstvu, začela je kot komercialistka v prodaji in se skozi leta razvijala skozi različne vloge, do generalne direktorice in danes predsednice uprave.
Na tej poti jo je srečala tudi bolezen, ki je na glavo postavila njeno življenjsko perspektivo in prioritete. Verjame, da se naš osebni razvoj nikoli zares ne konča, da v tej smeri nekaj dela prav, pa kaže tudi njena življenjska pot.
Vaša karierna pot je impresivna, po njej pa ste stopali precej sistematično. Ste se v vlogi vodje videli že na začetku svoje poti?
Absolutno ne. Začela sem tako zelo na začetku, vedela sem, da bo ta pot dolga in strukturirana. Bila sem zelo skromna in z malo samozavesti. Zavedala sem se pomembnosti nabiranja izkušenj, rasti, učenja in raziskovanja, pomembno mi je bilo, da najprej pokažem rezultate. Res pa je, da sem vedno sanjala o tem, da bom nekoč uspešna poslovna ženska, ki je rojena za velike stvari. Morda je tudi ta želja botrovala temu, da sem bolj usmerjeno sledila temu cilju. Vsekakor pa je bila moja pot zelo razvojna, zato je moja podlaga čvrsta.
Sedem let ste v Žitu delali kot direktorica izvoza in prodaje, nato ste za tri leta prevzeli mesto direktorice Kraš Slovenija, med drugim valom epidemije kovida pa se v dvoletnem mandatu vrnili v Žito, tokrat v vlogi generalne direktorice. S kakšnimi posebnimi izzivi, če sploh, ste se soočali kot ženska, ki se vzpenja po karierni lestvici?
Izzivov je bilo zagotovo več. Spomnim se začetka poti komercialistke, ko so v skupino sprejeli 9 moških in 2 ženski. Takrat so se večkrat pošalili, da sva kadrovska napaka, saj delo v prodaji in na terenu pa res ni najbolj za ženske. Takrat se mi je to bolj kot žalitev ali nespoštovanje zdelo kot izziv.
Po poti razvoja sem se srečevala z različnimi komentarji. Sama sem delovala precej v »moškem« svetu prodaje in na tej poti sem se morala precej dokazovati. Res pa je, da bolj ko sem delala na svoji rasti, svojem opolnomočenju, manjši problem je to bil zame. To mi ni vzelo volje in upanja, tudi po naravi sem zelo vztrajna, ni veliko stvari, ki bi me zaustavile. Največkrat sem se zaustavljala sama - z globokimi prepričanji, da nečesa ne zmorem, da mi ne bo uspelo, da nisem dovolj dobra.
To, da se znajdeš v svetu, kjer prevladujejo moški, zahteva hrabrost, vztrajnost in seveda kompetence. Lahko bi rekla, da sem se od njih tudi veliko učila, predvsem pragmatičnih odločitev, poenostavljanja in še česa. Tega sveta ne delim toliko na moške in ženske in veseli me, da se ta meja briše. Res pa je, da statistika še vedno kaže v prid moškim, kar je po mojem mnenju posledica družbenih norm, kulture, vzgoje. Vedno želim spodbuditi ženske, naj verjamejo vase in svoje kompetence ter si dovolijo razmišljati tudi o lotevanju takšnega izziva.
Moje telo se je uprlo, sesulo. Ker nisem znala upravljati s svojimi globokimi prepričanji, v bistvu se jih sploh nisem zavedala, sem pred določenimi stvarmi bežala tako, da sem se zakopala v delo. Verjela sem, da če bom veliko delala, bom bolj sprejeta, imela boljše rezultate, dobila nove priložnosti.
Tudi sami imate za seboj osebno transformacijsko izkušnjo. Pravite, da je bil povod za prelomnico v miselnosti to, da vas je življenje povabilo na razgovor, saj vas je leta 2012 ujela bolezen. Kakšna preizkušnja je bila to?
Bolezen me je močno prizemljila, prišla je z velikim namenom in sprejela sem jo s hvaležnostjo. Zbolela sem za ...
