Posebna punca je ganljiva izpoved mame treh deklic. Prva je umrla v devetem mesecu nosečnosti, druga bo kmalu polnoletna in je nasmejana, družabna, strastna punca, ki ve, kaj hoče. Tretja pa se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen, kar je v družino prineslo nove izzive.
Toda z možem nista obupala, temveč sta odkrila inštitut, kjer starše učijo, kako ravnati z otrokom, ki ima razvojne težave. Sčasoma sta razvila posebno metodologijo za celostni pristop k razvoju otroka in s svojimi izkušnjami in znanjem pomagata številnim staršem.
Knjiga Posebna punca je zgodba o posebnih puncah, a ni priročnik ali patetična izpoved. S kakšnim namenom ste jo napisali?
Zapisi so nastajali že zelo dolgo. In sploh ne z namenom, da bo kdaj nastala knjiga. Ko začutim, da naj bi pisala, pišem. Najpogosteje je to v trenutkih, ko kaj premlevam, se sprašujem, ko se znajdem na nekih življenjskih prelomnicah, včasih pa mi tudi kakšna dobra knjiga, zanimiv intervju ali kaj podobnega odpre nova razmišljanja. Pisanje je zame terapija. Ker se potem v resnici bolje počutim, lažje diham.
Tako se je zgodila Posebna punca, ki je popolnoma iskrena osebna izpoved. Brez cenzure. Pravzaprav sem v nekem obdobju razmišljala, da bi bilo smiselno vse te moje izlive sistematično strniti v zaključeno zgodbo, če jo bo slučajno kdaj kakšen moj potomec želel prebrati. Ko sem v času rehabilitacije po operaciji hernije imela nekaj časa zase, sem to tudi naredila.
Potem sem potegnila še rdečo nit, ki je seveda usklajena z mojim pogledom na življenje, in zgodbo dala v branje možu, hčerki, sestri in prijateljicama. Niti najmanj nisem pričakovala, da se bodo odzvali s takim navdušenjem. Spodbudili so me, da rokopis pošljem na kakšno založbo, kar sem tudi precej neobremenjeno storila. Zelo kmalu so me poklicali iz ene od založb, da bi izdali Posebno punco. In v trenutku sem bila celo malo ponosna nase.
Številne mame se po rojstvu otroka s težavami v razvoju znajdejo pred mnogi vprašanji, saj ne razumejo, zakaj se jim je to zgodilo. Kaj vse ste doživljali ob rojstvu hčerke Nine, ki se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen?
Seveda ne razumeš, zakaj se ti to dogaja in zakaj moraš z otrokom hoditi od zdravnika do terapevta, namesto da bi se tako kot vse druge mamice z novorojenčki predajal ljubezni in užival trenutke z novorojenim bitjem, ki te skoraj vsak dan preseneti s čim novim.
Na začetku poti je bilo tudi zame vse prej kot lahko. Upala sem, da se nič od tega, kar so napovedovali zdravniki in terapevti, ne bo uresničilo. Pravite, da je popolnoma gluha? Da nikoli ne bo govorila? In nikoli hodila? Besede iz njihovih ust so rezale do kosti, kar bi me lahko, če bi se jim prepustila in ne bi prisluhnila intuiciji, izčrpalo do onemoglosti. A na srečo človek intenzivnost takšnih občutkov hitro pozabi. Sama jih sicer podoživim vedno, ko poslušam mame in očete, ki gredo skozi podoben proces, a danes iz izkušenj vem, da ni nujno tako. Vendar če samo upaš, je žal premalo.
Kar sem ignorirala, se je stopnjevalo vse do karcinoma dojke, ki me je pošteno prestrašil. Pozneje sem prejela še diagnozo hernije, zaradi katere sem kričala od bolečin. Zanimivo je, kako sem znala poslušati notranji glas, ko je bilo treba ravnati v povezavi s hčerkama. Sebe se sploh nisem več zavedala, popolnoma sem izgubila stik s svojim telesom.
