Janja Garnbret: Nobena zmaga ni samoumevna in ni vse samo rožnato

Klavdija Miko

Je perfekcionistka, 22-letnica iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu »premika vrhove«, pri čemer se zanaša nase. »Pri plezanju gre za izziv same proti sebi, telesno in duhovno, sposobnosti so na preizkušnji,« poudarja najuspešnejša slovenska športna plezalka. 

Vem, da ste bili vprašani že stokrat, a vendar, ali lahko sto prvič poveste, če že lahko strnete v besede občutke, kako je biti na tronu najuspešnejše športne plezalke vseh časov? 

Nedvomno je fenomenalno. Za to, da sem, kjer sem, sem trenirala petnajst let in več. V izjemno zadovoljstvo mi je, da lahko delam, kar imam najraje, in sem pri tem uspešna. Obenem želim kot športnica in posameznica navdihovati druge ter jih s svojim zgledom motivirati, da jim lahko uspe v tistem, kar želijo početi. Osebno se ne trudim posebej za to, da bi bila najboljša – vsako leto si želim biti le uspešnejša od prejšnjega in s tem premikati meje lastnih sposobnosti. 

Starši so me vedno učili, naj bom skromna, prijazna, delavna in uživam v tem, kar počnem. Taka sem tudi ostala. Nedvomno pa je svoje prispeval vrhunski šport. Veliko sem se naučila o sebi med izkušnjami in preizkušnjami. 

Zdi se mi, da za vas velja moto treniraj trdo, zmaguj z lahkoto, in da ovir ne zaznate. Ali je morda bolj res, da naj športnik o tem ne bi preveč razmišljal? 

Nobena zmaga ni samoumevna in ni vse samo rožnato. So tudi težki trenutki, slabi dnevi, naporni treningi, ko mi res ne gre. So solze žalosti. In so solze sreče. V ospredju so rezultati, vse, kar je vanje vloženo, se ne vidi. Zavedam se, da z dosežki pride tudi odgovornost – do sponzorjev in medijev, navijačev in tudi družbe nasploh. Dodaten pritisk je pričakovanje, da bom vsakič zmagala, dosegla nekaj skoraj nadnaravnega. To breme nosim s sabo, vendar ga skušam jemati v svojo korist – da je pozitivno, ker me ljudje podpirajo in verjamejo vame. 

Zrelo razmišljate – ne le o športnem plezanju in plezalnih ciljih, ampak predvsem o sebi. 

Starši so me vedno učili, naj bom skromna, prijazna, delavna in uživam v tem, kar počnem. Taka sem tudi ostala. Nedvomno pa je svoje prispeval vrhunski šport. Veliko sem se naučila o sebi med izkušnjami in preizkušnjami. Vse, kar se mi je dogajalo v življenju, me je izoblikovalo v osebo, kakršna sem. 

In tu sta še neomajna predanost in zaupanje vase. 

Da. Stoodstotno moraš zaupati vase, da si na pravi življenjski poti. 

Komu najbolj verjamete? 

Neprecenljivo je imeti ob sebi ljudi, ki me imajo radi tako, kot sem, in jim res zaupam. Ni jih veliko. Moji starši. Vedno in za vedno. Moja najboljša prijateljica Tjaša, s katero prijateljujeva že dvanajst let, če ne celo več, in me spremlja v različnih obdobjih življenja ter mi vedno stoji ob strani. Takega zavezništva v današnjem svetu skoraj ne najdeš več. Jaz ga imam. In ga zelo cenim. Moj trener Roman Krajnik je naslednji človek, s katerim preživim velik del dneva in že na treningu vidi, kadar me kaj muči, me podpira, stoji za mano in mi ogromno pomaga pri psihičnih pripravah na tekmovanja. Tudi njemu močno zaupam. 

Izjemna plezalka, zdi se, da ste zares neustavljivi. Pravijo, da kljubujete z močjo in fizičnimi sposobnostmi zakonom fizike. A moč ni samo v rokah in prstih, mar ne?! 

Zgodi se, da opazujem tekmovalce, ki so stoodstotno fizično pripravljeni, a ker »nimajo glave na pravem mestu«, jim ne uspe. Po drugi strani so tekmovalci, ki fizično niso med blestečimi, a so sposobni doseči dober rezultat. Fizično moraš biti pripravljen stoodstotno, ampak mirna glava na koncu naredi svoje. 

Foto: Suguru Saito

Janja, ste strogi do sebe? 

Zelo. (Nasmeh.) Po eni strani me je perfekcionizem pripeljal do tega, kar sem danes, po drugi strani pa se zavedam, da lahko malo zavira napredek. Ker hočem prehiteti stvari. Denimo, na treningu ne morem dopustiti napake … Ampak se učim. (Smeh.) 

Domnevam, da se v steni čutite najbolj svobodno? 

Najboljši občutek je, ko se počutim svobodno, lahkotno in obenem močno. Za ta občutek plezalci živimo. 

Ali olimpijsko zlato odtehta leta trdega dela? 

Seveda. Olimpijske igre so delo štirih let. Zlata olimpijska medalja mi bo za vedno ostala v srcu. Lahko bi celo rekla, da bi vse medalje zamenjala za eno samo zlato odličje – olimpijsko. A brez skrbi, še zdaj imam shranjeno svojo prvo iz leta 2007. Verjamem, da me je vsaka vodila do točke, kjer sem danes. 

Zelo pomembno mi je tudi lastno počutje – če vidim, da se okoli mene dogaja preveč živžava in ne morem biti v stiku s sabo, se po navadi malo odmaknem. Toliko, da se spet povežem s sabo, umirim in osredotočim na naslednji dan. 

Kaj vam pomaga ostati v ravnovesju? 

Če nimaš podpore in zavetja družine, prijateljev, uspeh nič ne pomeni. Osebno mi je zelo pomembno tudi lastno počutje – če vidim, da se okoli mene dogaja preveč živžava in ne morem biti v stiku s sabo, se po navadi malo odmaknem. Toliko, da se spet povežem s sabo, umirim in osredotočim na naslednji dan. 

Kako zelo pomembna je za vas pravičnost – osebno? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bo svet brez nje? 

Verjamem, da na koncu resnica in pravica vedno zmagata.