Janez Dovč, glasbenik in fizik, se je pred leti poslovil od naravoslovne kariere in se odpravil na polnokrvno glasbeno pot. Od takrat vseskozi ustvarja glasbo za risanke in filme, je ustanovitelj in umetniški vodja festivala Godibodi, lastnik glasbene založbe Celinka, harmonikar. Trenutno v Cankarjevem domu gostuje s predstavama Tesla in Kresna noč; slednjo bo nadgradila še slikanica z ilustracijami Polone Lovšin.
Brat Klemen pa včasih poprime za kontrabas. No, kolikor mu pač dopušča čas, saj je dr. Klemen Dovč, dr. med., pediater endokrinolog. Pred kratkim je prejel nagrado Mednarodnega združenja za sladkorno bolezen otrok in mladostnikov. Do pediatrije je na začetku čutil sramežljivo zaljubljenost, zdaj pa ima z njo »resen odnos«. A ker kri ni voda, hodnike klinike včasih popestri z glasbo.
Janez, točno deset let je, odkar sem z vami delala prvi intervju. Takrat ste dejali: »Ko človek najde os sebe, postane oseba.« Kako danes razumete to os? Se je kaj spremenilo?
Janez: Še vedno vibriram na tej svoji glasbeni osi, v zadnjih letih sem bolj aktiven kot skladatelj, predvsem glasbe za film in gledališče, največja sprememba od najinega zadnjega intervjuja pa je, da imava z Ano (Torkar Kus; keramičarko Studia KUSKUS) tri otroke. Čudoviti so in za svojo družino sem zelo hvaležen. Z otroki nastanejo povsem nove okoliščine, čisto drugačna zrcaljenja, preizkušnje, srečevanja z vzorci, razporejanje časa itd. Tudi na glasbenem področju se družina zrcali v projektih za mlade, predvsem predstavi Tesla in Kresna noč.
No, deset let kasneje je velika sprememba tudi to, da sem pred kratkim prvič slišal, da sem starejši občan. (Smeh.) Vse bolj mi ustrezajo umirjenost, globina, osredotočenost, minimalizem, tišina. Bliskanje in iskrenje pa z veseljem še vedno prakticiram na koncertih in predstavah.
Janez Dovč, foto: Črt Piksi
Odraščala sta v družini s petimi otroki. Klemen, Janez je vaš starejši brat. Kakšna je bila dinamika vajinega skupnega odraščanja?
Klemen: Ko sem bil mlajši, je bilo najbolj očitno, da sem se po Janezu zgledoval in mu vseskozi sledil, če si je to želel ali ne. (Smeh.) Janez je nekoč rekel, da je že »vzel metek« za vse nas druge štiri, da nam bo lažje. Ni pa bilo vedno lahko stopiti v njegove čevlje ...