Roman Ajaccio, ponovno se dotika osebnih in skupnih odmevov tragedije, obenem pa je to roman o materinstvu - o tem, na kakšen način je ženska, tako izrazito pogreznjena v čustva, lahko mama.
Vaš prvenec Ajaccio, ponovno se dotika letalske nesreče, ki se je 1. decembra 1981 zgodila na Korziki. Zakaj ste izbrali ta dogodek?
Že kot deklica sem razumela, kako globoko je dogodek zaznamoval mojega očeta. Ko pa se je leta 2020 v Iranu zgodila letalska nesreča, ki je bila na televiziji dobro dokumentirana - posnetki gorečih razbitin in raztreščenih osebnih stvari -, in sva o tej nesreči in nesreči leta 1981 govorili tudi s teto, sem začela razumeti, da ne glede na to, kako je človek naravnan, se bolečina ob izgubi lahko vrne ali bolje vrača, hitro in močno. Skoraj brez opozorila. Nasilno.
Da jasneje odgovorim na vprašanje. To, o čemer pišem, se je zgodilo mojim bližnjim. In o tem sta z mano iskreno govorila moj oče in moja teta. Morda sem ga izbrala tudi zato, ker je ta dogodek botroval temu, da nosim ime, kakršnega nosim.
Ima protagonistka romana namenoma enako ime kot vi?
Ime si deliva namenoma. Generacijsko sem jaz v romanu sicer Nala (protagonistkina hči). Ime sem obdržala in ga uporabila kot mesto vstopa in vztrajanja. Kot deklica sem namreč čutila, da imam s svojo babico že zaradi imena posebno vez. Zaradi te vezi sem si dovolila, da naselim tudi vmesno generacijo. Prepričana sem bila, da bom le tako lahko pisala pravilno o vseh temah, ki sem jih morala zapisati. Nujno se mi je zdelo, da je protagonistka tudi pripovedovalka. Hotela sem, da z bolečino nekaj naredi. Jo zapiše in vztraja. Ne odneha. Naj bo to katerakoli Iva že.
Menim, da smo ljudje zelo spretni pri izogibanju bolečini ali soočenju z vzroki bolečine. Kar je povsem razumljivo. Kolikor dolgo lahko vztrajamo v kateremkoli početju že, da bi se ji izognili. Pogosto nas je, verjamem, strah, kaj se skriva pod ranami, in kdo bi lahko postali, če bi te rane zacelili.
