»Namen vseh teh habitatnih pustolovščin ni bil v tem, ali 'si upam', mene je zanimalo, kaj bom ob tem občutila in ali bom znala to prepričljivo stkati v zgodbo in ubesediti v knjigi,« pravi Irena Cerar, ki se je zaradi težav, povezanih z boleznijo, znašla v medprostoru in se je izmuznila iz svojega življenja tudi zato, da bi si odpočila od vseh družbenih vlog.
Knjigo Svetišča narave začnete s priznanjem, da je vaše življenje popolnoma nenajavljeno in nepričakovano izgubilo prejšnji polet, zato ste se znašli v vmesnem prostoru. Kako ste se spoprijeli s spremembami, ki so bile povezane z izgubo zdravja?
V življenju vsakega človeka občasno pride do nekega vmesnega prostora, življenjskih prelomnic, ki niso nujno vezane na praznovanje okroglih obletnic. To je čas nekega prehoda, ko kar naenkrat ne moreš več po starem, novih poti pa še ni. Takšna obdobja so polna negotovosti, ranljivosti, a tudi novih možnosti, zdi se mi tudi, da so bolj podvržena intuiciji kakor razumu. Pri meni se je sestavilo več okoliščin, ena od njih je bila poslabšanje zdravja.
Izkazalo se je, da gozd ni vedno samo idilični prostor zavetja, kakor sem ga sicer doživljala, ampak da v hudih neurjih, ko si sama sredi globokih gozdov, v koči brez elektrike in tekoče vode, lahko priplavajo na dan tudi notranji demoni.
Sindrom kronične razširjene bolečine vas je obsodil na vrsto omejitev, zato niste bili sposobni napornih pohodniških podvigov. Odločili ste se, da boste postali globinska raziskovalka – na majhnem prostoru ste torej šli v globino. Kdaj je v vas dozorela ideja, da se za sedem tednov podate v slovenska svetišča narave?
Težave, povezane z boleznijo, so zelo zarezale v moje življenjske in ustvarjalne načrte, zato sem morala vse postaviti na novo: svoj odnos do sebe, telesa, dela, ustvarjanja, svoje prihodnosti. Želja po daljšem umiku v naravo je zorela več let, lansko poletje pa se je pokazala tudi idealna priložnost, da si jo uresničim ...
