Poudarja, da je drevo telo. Čeprav ji življenje ni prizanašalo, saj je večkrat hudo zbolela, ni nikoli izgubila vere v ljudi, v proces rasti, ki ga je silovito spoznavala tudi pri sebi. Že kot majhni deklici se ji je ob vstopu v šolo in prvih letih izobraževanja bolj od vsega v spomin vtisnil šolski okoliš z velikim vrtom in skrbnim vrtnarjem.
Varuhinja dreves, ki je rešila že marsikatero celjsko drevo, bi danes marsikaj naredila drugače, ostaja pa predana klicu najstarejših bitij na tem planetu, predana drevesom, katerih ječanje sliši močneje od ostalih ljudi.
Letošnje turbulentno leto si bomo zapomnili tudi po posekih dreves, ki so odmevali bolj kadar koli prej. Od Kopra preko Ljubljane, kjer je prebivalce vznemiril posek kostanja pred hramom kulture, Celja, Ptuja, Maribora in naprej so skoraj tedensko padala številna stara pa tudi manj stara drevesa, pa ne zaradi neurja in poplav, ki so zaznamovala letošnje poletje.
Na zemlji že skozi vso zgodovino prihaja do številnih naravnih pojavov, med katerimi so tudi takšni, katastrofalni, uničujoči potresi, poplave, plazovi, vulkanski izbruhi ipd. V zadnjem času smo nanje bolj pozorni, obenem pa z modernejšo tehnologijo spremljamo podnebne razmere in človekov vpliv nanje. Tako si razlagam sedanjo pogostost tovrstnih naravnih pojavov in vzroke zanje.
Poseki so druga zgodba. Tu gre po eni strani vse prevečkrat za to, da odločevalcem odstranjevanje dreves, prilagajanje pokrajine, nadzor nad okolico ne glede na nestrokovnost določenih posegov nudi neko notranje zadovoljstvo, po drugi pa je seveda bistven tudi čisto materialni vidik, na kratko dobiček.
Najraje navedem konkreten primer. V celjskem parku so pred desetletjem umestili otroško igrišče pod stare lipe, ne zavedajoč se njihovih starih teles. Želeli so varno igrišče, zato so našli rešitev, obglavili so jih, prepolovili so ogrodne veje krošenj. O posledicah tega posega niso razmišljali, ne samo, sploh jim ni padlo na pamet, da bi to lahko bilo narobe.
Letos so se vse te lipe podrle. Nastal je vik in krik, a nihče ni niti pomislil, kaj se je pred desetletjem tem lipam dogajalo. Sama sem sicer opozarjala, a me nihče ni poslušal in zdaj je, kar je. V tolažbo: krivcev ni. Smo samo ljudje, ki imamo v določenem trenutku, na podlagi tega, kar znamo in nam je blizu, celo dober namen.
Bila sem na vrhuncu moči, ko se mi je zgodila popolna grozljivka ...