Integriteta.

Minister Bandelli je odstopil, na srečo, z božjo pomočjo ali pač s pomočjo drugega – višjega in večjega. Morda se sliši zapisano pretenciozno, ampak kratek zgodovinski spomin dokazuje, da bi lahko poslušali ure in ure neugodnih govorov politikov, ko bi (se) drug drugemu dokazovali v parlamentu, da stvari niso takšne, kot jih vidimo mi, navadni smrtniki, sicer volivke in volivci, ker stvari pač ne razumemo. Znalo bi se zgoditi, da bi bolj malo slišali o Bandelliju, ampak bi klobasali o vsem mogočem, kar se je v zadnjih sto letih na tej zemeljski obli že zgodilo. No, kot rečeno, na srečo nam je bilo vse to v konkretnem primeru prihranjeno. Minister Bandelli je za svoj odhod okrivil nas, novinarje, kar pač ni presenečenje, mislim pa si, da razume, da je presegel vsa svoja pooblastila, prekoračil je mejo osebne integritete in zato je moral oditi.
Fotografija:
Odpri galerijo

Ni je prestopil prvič niti ne drugič, ampak tretjič – v pičlih dveh mesecih ministrovanja. Smola in sreča; smola zanj, ker je verbalno nespreten, sreča za vse druge, ker se je tako hitro, ali pač končno, razkril. In da ne bi prejudicirali samo primera Bandelli, kajti ljudi, ki nastopajo s položaja moči in/ali denarja (praviloma sta kategoriji združeni), je vedno več, ljudi, ki ne razumejo omejitev, ljudi, ki jim je integriteta nepoznana, ljudi, ki zlorabljajo moč.

Integriteta. Ko govorimo o tej celoviti kategoriji, govorimo predvsem o etiki in morali. Če kdo dvomi, kaj to pomeni, Wikipedija razloži preprosto: »Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom.« Si lahko želimo še več? Da nas vodijo ljudje z normami? In da tudi mi ne sprejemamo nič manj, kot pričakujemo od drugih? Da smo tudi mi norma.


Svoboda. Krhka kategorija, bržčas celo najbolj. Svoboden je tisti, ki se svojih omejitev zaveda, kajti če se jih ne, ti življenje prej ali slej zaluča oviro. Takrat pa, ja, takrat pač je soočenje s samim seboj neizbežno.


Zloraba moči je stara kot človeštvo, tega pač ne moreš odpraviti, ne moreš odstraniti, tega vidnega in nevidnega omejevanja človeka po človeku, je pa zlorabo treba jasno sankcionirati, za kar ima družba dovolj vzvodov. Sploh ko govorimo o javnem. Kajti človek, ki je svoboden, je zdrav in je kreativen in kot takšen tudi koristen sebi, družini, družbi. Zato je še toliko bolj pomembno, da je na nivoju javnega ravnovesje posameznika, z njegovimi osebnimi pravicami (tudi dolžnostmi) in varnostjo, jasno zagotovljeno, kajti ko prehajamo v sfero zasebnega, je integriteta še toliko bolj krhka. In kar se dogaja za domačimi zidovi, je ljudem nevidno, zato so javni etični standardi osnovni temelj družbe.



Svoboda. Krhka kategorija, bržčas celo najbolj. Svoboden je tisti, ki se svojih omejitev zaveda, kajti če se jih ne, ti življenje prej ali slej zaluča oviro. Takrat pa, ja, takrat pač je soočenje s samim seboj neizbežno.

V prodaji