V tem času se je spremenilo marsikaj, tudi scena in zvezdništvo. In kako ob vseh spremembah ostati v vrhu priljubljenosti, a hkrati ne izgubiti sebe? Tudi o tem je spregovorila Helena, pa o tem, kakšna prijateljica je in kaj mora imeti nekdo, da iz bežnega znanca postane in ostane njen prijatelj.
»Pravijo, da dogodki kar švignejo mimo tebe, kadar v nečem zares uživaš. Radosti me, da nisem čakala v upanju, naj že mine, ampak sem živela. Polno, odgovorno, predano,« ste dejali, ko sva nedavno govorili o jubileju, ki ga praznujete letos, torej štiridesetih letih na glasbeni sceni. Živeti polno, odgovorno, predano, pravite, to se lahko sliši tudi kot novoletna zaobljuba, ki si jo damo, ko vstopimo v novo leto. Ste vi torej to počeli zavestno ali se je tako pač zgodilo?
Nekatere stvari je nemogoče načrtovati. Lahko sem še tako razumska, treba se je prepustiti, da te odnese reka po razvejeni delti življenja. Slišalo se bo klišejsko, a tako rada živim in se ne trudim, da bi delala kljukice, kaj je bilo in kaj me še čaka. O novoletnih zaobljubah pa raje sploh ne bom govorila, ker sem se z njimi že davno nehala obremenjevati. Še vedno se je zgodilo ravno obratno, in kadar ničesar ne pričakujem, me niti razočaranje ne more presenetiti.
Katera je bila največja bitka, ki ste jo morali izbojevati kot ženska?
Pridobiti odriv, da sem brez večjih prask preskakovala ovire. Zlobni jeziki znajo zarezati globoke rane, a sem jih sproti celila. Naučila sem se, da ...
