IN MEMORIAM

Gorazd V. Mrevlje: Nikoli mi ni bilo žal, da sem psihiater

Spominjamo se enega najvplivnejših slovenskih psihiatrov, novica o njegovi smrti je pretresla stroko.
Fotografija: Psihiater Gorazd V. Mrevlje Foto: Roman Šipić
Odpri galerijo
Psihiater Gorazd V. Mrevlje Foto: Roman Šipić

Po dolgi bolezni se je poslovil priznani psihiater, sodni izvedenec in psihoterapevt primarij Gorazd V. Mrevlje. Veljal je za starosto slovenske psihiatrične stroke, ki je svoj poklic opravljal dolgih 45 let. Bil je avtor več učbenikov s področja psihiatrije, zadnjih osem let svoje kariere pa je tudi Center za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Prav tako je bil predavatelj psihologije umetnosti na AGRFT. Za našo revijo Onaplus je večkrat delil pronicljive misli in svoja opažanja glede družbe in stroke, do katerih je ostal kritičen tudi v pokoju. 

Psihiater Gorazd V. Mrevlje Foto: Ljubo Vukelič
Psihiater Gorazd V. Mrevlje Foto: Ljubo Vukelič

V intervjuju leta 2021 nam je denimo razkril: 

»Imamo vrhunske psihiatre, vrhunske posameznike v psihoterapiji, povezovanje med njimi pa bi morala biti naloga klinike (Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, op. p.). In to je moja osebna zamera vodstvu klinike. Zato stagniramo in ni perspektive. To, da imamo kup polprofesionalcev, upal bi si reči šarlatanov, velja predvsem v psihoterapiji. V psihiatriji ne, ker moraš končati medicino, specializirati v skladu z zakonom in potem si lahko psihiater. Psihoterapevt pa je danes lahko vsak. Ljudje vedo, kaj je psihoterapija, jo iščejo in očitno potrebujejo pomoč, ne bojijo se več stigmatizacije. Vedno več jih reče, grem se nekam pogovorit, kaj lahko naredim. 

Oglas, ki ponuja ozdravitev depresije v 20 dneh, je več kot samo vlečenje ljudi za nos, je zloraba. Od ljudi ne moreš pričakovati, da bodo vedeli, kdo je pravi strokovnjak za kaj, to bi moralo biti zakonsko urejeno. Kdo je sploh lahko psihoterapevt? Vsak si lahko napiše na vrata, da je, obišče obskuren tečaj, nerelevantne šole, nepriznane tudi znotraj zakona. Osnovna definicija psihoterapije je zdravljenje duševnih težav s psihološkimi sredstvi. Psihoterapija je subspecializacija, najprej moraš biti psihiater ali klinični psiholog, da lahko greš v eno od psihoterapij, recimo analitična psihoterapija zahteva še sedem let izobraževanja. Verjemite, samo nekajmesečni tečaj preprosto ni dovolj. Zgodijo se tudi katastrofe, ker ljudje brez znanja medicine spregledajo simptome, ki kažejo na druge somatske bolezni. In ko to ugotovijo strokovnjaki, je lahko že prepozno.« 

PREBERITE ŠE --> Psihiater Gorazd V. Mrevlje: Stroka tekmuje med sabo, ljudje pa ostanejo opeharjeni

Priznani psihiater se je rodil v Celju, a je večino svojega življenja preživel v Ljubljani. Čeprav je bil med študijem medicine že dogovorjen za specializacijo na onkologiji, pa je prevladala njegova ljubezen do psihiatrije in odločitve za ta poklic ni nikoli obžaloval. Ko smo ga leta 2019 v intervjuju vprašali, ali bi izbral drugačno pot, če bi še enkrat izbiral poklic, nam je hudomušno odgovoril: »Bil bi dirigent ali pianist, glasba mi veliko pomeni. Mi pa seveda ni bilo nikoli žal, da sem psihiater.« 

PREBERITE ŠE --> Psihiater Gorazd V. Mrevlje: Patološkega narcisizma ne moremo zdraviti

Gorazd V. Mrevlje je bil poročen z dr. Karin Sernec, prav tako psihiatrinjo in psihoterapevtko, s katero sta za nas v dvoje spregovorila leta 2019. Zaupala sta nam, da ju opravljanje istega poklica ni oviralo v odnosu, ker ju je pri tem reševala starostna razlika. »Nikoli nisva bila rivala niti ljubosumna drug na drugega,« nam je povedal Mrevlje in razkril: »Nikoli v življenju si nisem želel početi kaj sam. Želim si biti s Karin in deliti z njo vse užitke.« 

Psihiatra in zakonca dr. Karin Sernec in prim. Gorazd V. Mrevlje Foto: Roman Šipić
Psihiatra in zakonca dr. Karin Sernec in prim. Gorazd V. Mrevlje Foto: Roman Šipić

V pogovoru sta psihiatra poudarila tudi pomembnost odnosov izven zakona, predvsem prijateljskih, ki lahko zelo pripomorejo k duševnemu zdravju. »Nikoli nisem potreboval psihiatra, imam pa nekaj zelo dobrih prijateljev, s katerimi se veliko pogovarjamo, in to je doslej zadostovalo. Privilegij je imeti take prijatelje. To je nekaj, kar bi morali v našem okolju negovati in ohranjati, v nasprotju s prakso v Ameriki, kjer ima vsak za vsako malenkost svojega šrinka, navzven so pa vsi junaki. Uspešni in učinkoviti,« nam je zaupal Mrevlje. 

PREBERITE ŠE --> In memoriam: Franc Planinšek, perfekcionist, ki je ljubil lepo

Preberite še:

V prodaji