Doktor pravnih znanosti in višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, publicist namenja življenje teoriji in praksi kaznovanja. Vsakdan in z njimi žgoči problemi demokracije Dragana Petrovca ne pustijo ravnodušnega. Zastavlja svoje ime in podobo za ideje, v katere verjame, za ideje, ki skušajo sledi mračnjaštva za vselej razpihati tudi iz najbolj zatohlih kotičkov. Je mislec, ki ne govori na pamet, brez premisleka. Prizna, kdaj tava v goščavi, a na čistini je glasen in odločen.
Že na začetku svoje strokovne poti ste se srečali z nenavadno človekovo navezanostjo na morilsko dušo. Pretreseni ste bili namreč ob materini želji, da očetu njunega otroka omogoči stike, čeprav mu je hotel vzeti življenje. Ta primer je res skrajen, a kvarnih navezanosti na bolne duše ni malo, se strinjate?
Primeri, ko bi nekdo svojega otroka ponovno izpostavljal nevarnosti, so razmeroma redki. Medtem pa so primeri, ko ženska ponovno izpostavi samo sebe, ne ravno bolj pravilo kot izjema, a vseeno pogosti. Večinoma tavam v temi, ko skušam potegniti skupne imenovalce. Kaj se dogaja v konkretnih okoliščinah, kaj je v ozadju, kakšne so navezanosti? Je to tista huda želja, ki jo pogosto omenja tudi stroka – »biti ob nekom v terapevtski vlogi«? Jaz sem tisti, tista, ki ga bom spremenil/a ...
Že davno pred to skrajno fazo je trenutek, ko starš ni več dolžan imeti otroka rad na napačen način in ga podpirati, kajti takšno podpiranje je patološko in škodljivo, saj zgolj hrani to, kar je slabega v otrokovem značaju. To so ta nevarna čustva in popolnoma napačne predstave, da mu je treba na neki način vselej ustreči prav zato, ker ga je preprosto treba imeti rad.
