... Da je več kot pol Slovencev na minimalni plači. Prosim vas lepo, če bi se ti ljudje organizirali in zahtevali spremembe, bi se moralo nekaj premakniti. A če kapitala ne bomo stisnili za vrat, ne bo nič,« opozarja priznana slovenska antropologinja in profesorica, s katero bi človek o družbenih problemih lahko razpravljal ure in ure. Tudi tokrat je bilo tako, da je beseda dala besedo in so se pereče teme odpirale druga za drugo.
Od kod izvira problem, da smo tako lahke žrtve kapitala? Je kriva samo vzgoja otrok v posameznike brez vesti? Generacije iz Jugoslavije denimo niso bile vzgojene tako, pa vseeno po večini brezglavo sodelujejo v kapitalizmu.
Menim, da se je tu zložilo več dejavnikov. Prvi je, da je zgodovinsko gledano slovenska družba domačijska družba, kar pomeni, da je preživetje naša najvišja vrednota, in zato smo povsem brez težav sprejeli tudi neoliberalno idejo, da mora vsak posameznik poskrbeti za svoje preživetje, in ne računati na sistem.
V kateri drugi etnični skupini, kjer preživetje ni tako pomembna prioriteta, bi ljudje zoper kapitalizem protestirali. To počnem denimo tudi sama, ker sem bila vzgojena v ideale, ne v preživetje. A večini Slovencev je preživetvena logika preprosto tako blizu, da jo brez ugovora sprejemajo.
Drugi problem je vzgoja, ki jo omenjate, in dejstvo, da zdaj v populaciji že imamo produkte narcisistične socializacije oziroma patološke narcise, torej ljudi brez vesti in brez socialnih veščin, dveh lastnosti, ki sta ključni za to, ali se bo človek uprl izkoriščanju ali ne. Upreš se namreč v imenu vesti, ker presodiš, da nekaj ni prav, čeprav se ti zaradi tega zmanjša stopnja ugodja. Če nimaš vesti in te vodi ukaz »Uživaj!«, kar je gonilo patoloških narcisov, pa boš ves čas iskal svoj fajn. In tega se kapital zelo dobro zaveda, zato ves čas zelo pazi, da se ugodje ne zmanjša.
Tako se recimo ceni hrana – s tem ne mislim trenutne inflacije, ampak to, da zgodovinsko gledano hrana še nikoli ni bila tako poceni, kot je danes – pa oblačila in tehnološke igračke, ki so v duhu sodobne hiperprodukcije narejene manj kakovostno, da jih čim prej zamenjamo in smo še naprej ujeti v potrošniško igro kapitalizma, v kateri smo srečni, dokler sodelujemo v prisili izpolnjevanja želja.
Tretja stvar pa je slovenska politična kultura nevidnosti, ki nam preprečuje, da bi se uprli. Skozi zgodovino smo se Slovenci namreč naučili, da se je izpostavljati nevarno, da tisti, ki vidno delujejo proti vsakokratnim sovražnikom, nasrkajo. Slovenski etnični skupini se je skozi zgodovino obrestovalo, da se je skrila in čakala oziroma se sklonila in bila tiho – tako je preživela. In tako delujejo Slovenci še danes. Tudi ko vedo, da je nekaj narobe in bi bilo treba kaj spremeniti, raje ...
