Ko govorimo o brezčutnosti, ne moremo mimo novih medijev, za katere psihiater in psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček pravi, da so eden glavnih krivcev zanjo. Kot odgovor na brezčutnost pa sogovornik vidi povezovanje v skupnost, kjer se gradi občutek solidarnosti in sodelovanja. Pa je skupnost sploh še možna v današnjem svetu, v katerem smo usmerjeni zgolj na imeti čim več?
V pogovoru za Delo, ki si ga lahko preberete tukaj, je Lunaček komentiral raziskavo, ki je pokazala, da Slovenci optimistično gledamo v novo leto. Omenil je razvoj nove vrste brezčutnosti, ki pa jo je poglobljeno razložil za nas, portal Onaplus.
»Izvor brezčutnosti bi po psihoanalitični teoriji lahko umestili v dobo psihoseksualnega razvoja, v fazo, ki ji rečemo analna faza. Takrat je za otroka značilno, da na grob način prodira v svojo okolico in se bistveno ne ozira na to, kakšne odgovore mu ta svet daje. Bodisi je to živalski, človeški, vrstniški … Otrokov cilj je predvsem, kako bo do določene stvari prišel, kako bo nekaj vzel, zgrabil … Ta faza se imenuje analno sadistična in takrat obzira do drugih živih bitji otroci nimajo.
Glede na to, kako danes svet deluje, še posebno je to značilno za slovenski prostor, imamo mnoge individuume, ki v svojem razvoju niso prešli preko te analno sadistične faze. V odraslem obdobju se to kaže v tem, da jim je veliko bolj pomemben materialni svet, torej njihovo posedovanje, kot pa čustveni odnosi z drugimi ljudmi,« za sam začetek pojasni Lunaček.
Dodal je, da je brezčutnost lahko tudi preživetvena strategija, ko smo obkroženi z grozljivimi dogodki.
»Kot je bilo recimo v koncentracijskih taboriščih, kjer so se ljudje pravzaprav brezčutno anestezirali pred tem, kar se je okoli njih dogajalo. Gre za ljudi, ki so bili prej v svojih običajnih življenjih primerno čuteča bitja. Tak primer je znani nevrolog in psihiater Viktor Frankl, začetnik eksistencialne psihoterapije, ki je imel izkušnjo iz taborišča. Po poklicu je bil zdravnik in po vseh grozotah, ki jih je doživel in slučajno preživel v taborišču, je opazil, da je njegova sočutnost čedalje bolj plahnela, dokler je tako rekoč sploh ni bilo več.
Opisal je situacijo, ko sta dva nemška vojaka človeka, ki je umrl, za noge zvlekla po stopnicah, da je truplo z glavo udarjalo po stopnicah. Frankl navaja, da sam ob tem ni občutil ničesar več, da je bil popolnoma brezčuten. To je torej ta preživetvena strategija. Če on ne bi imel te strategije, bi se ali uprl ali pretirano čustvoval in bi imel manjše možnosti za preživetje. To so seveda izjemne okoliščine,« je Lunaček umestil brezčutnost.
V uvodni razlagi, od kod brezčutnost sploh izvira, omenjate, da je še posebno za slovenski prostor značilno, da je veliko posameznikov, ki niso prešli te analne faze, torej faze grabljenja, jemanja … Zakaj je tako?
To je povezano z vzgojo in posledično s storilnostjo. V tej fazi se namreč otroka močno nagrajuje ob njegovih dosežkih. Ta faza je močno povezana tudi s toaletnim treningom, torej odvajanjem iz plenic, da gre otrok na kahlico in opravi potrebo, kar pa je sinonim za vse kasnejše človeške produkte. Ta faza je močno povezana z denarjem ...
