Doktorica znanosti, redna profesorica za razvojno psihologijo in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da univerzalnega recepta, kaj je 'pravilna' vzgoja, ki bo vodila do zaželenih rezultatov oziroma 'dobro' vzgojenega otroka, ni.
»Toda pomembno je, da se starši od malega z otroki veliko in odkrito pogovarjajo, pri otrocih spodbujajo empatijo in pohvalijo njihovo empatično ter socialno vključujoče ravnanje, zgodaj prepoznajo morebitne čustvene stiske otrok, od katerih ne bežijo, spodbujajo njihove potenciale in v otroka verjamejo tudi takrat, ko mu ne gre odlično.«
Veljate za eno od največjih strokovnjakinj na področju razvojne psihologije. Zakaj vas je pritegnilo prav to področje?
Že v prvem in drugem letniku študija psihologije so mi bila zelo všeč predavanja pri predmetu Otroška in mladinska psihologija, ki jih je imel profesor Ivan Toličič. Verjetno je tudi on opazil moje veliko zanimanje za to področje in me je že ob koncu drugega letnika povabil za demonstratorko na Katedri za otroško in mladinsko psihologijo - danes se imenuje Katedra za razvojno psihologijo - in tudi vključil v razvojno in raziskovalno delu na katedri.
Bilo je super, z mlajšimi študenti sem na vajah delala v vrtcih, sodelovala sem pri zbiranju raziskovalnih podatkov, vključena sem bila v razvoj razvojnopsiholoških pripomočkov za otroke. S starejšimi kolegi smo pripravljali prve raziskovalne naloge, ki smo jih kot referate predstavljali v študentskih sekcijah na slovenskih in jugoslovanskih psiholoških kongresih. Sledilo je logično nadaljevanje.
Kako se je torej začela vaša raziskovalna in pedagoška kariera?
Na področju otroške psihologije sem diplomirala in na mojo veliko srečo že v mesecu dni po diplomi dobila mesto asistentke na Katedri za otroško in mladinsko psihologijo. To je pomenilo začetek več kot štirideset let trajajoče raziskovalne in pedagoške kariere na področju razvojne psihologije, ki me je tako na teoretski kot uporabni ravni čisto 'zasvojila' in ji še vedno ostajam zvesta. Znanja iz razvojne psihologije sem dopolnjevala in povezovala z znanji iz drugih disciplin, kot so pedagogika, sociologija, filozofija, in ker sem veliko preučevala razvoj otrokovega mišljenja in govora, tudi z jezikoslovjem.
Za starše, ki pretirano bdijo nad svojimi otroki, jih ves čas nadzorujejo in usmerjajo, jim ne dovolijo narediti napake, namesto njih rešujejo vse, tudi najmanjše probleme, se je uveljavil izraz helikopterski starši.
O starševstvu je dandanes napisanih na stotine člankov in knjig. S katerimi izzivi se najpogosteje srečujejo starši v sodobni družbi?
V sodobni družbi so otroci deležni številnih dražljajev - živijo v svetu zaslonov; nekateri preživijo več časa v virtualnem kot resničnem svetu; veliko je individualnih odločitev in medsebojnega tekmovanja, manj pa druženja in življenja v skupnosti; vse preveč je medvrstniškega nasilja, ne le fizičnega, ki ga poznamo že dolgo, temveč tudi psihičnega, verbalnega, spletnega; 'bombardirani' so z informacijami v medijih in nekatere vsebine, kot so vojne, lačni otroci, begunci, se jih osebno dotaknejo in povzročajo strah, zaskrbljenost, psihične stiske.
Vse to so izzivi, najprej za starše, potem tudi za institucije, v katere so otroci vključeni. Ni univerzalnega recepta, vsaj jaz ga ne poznam, kaj je 'pravilna' vzgoja, ki bo vodila do zaželenih rezultatov oziroma 'dobro' vzgojenega otroka. Ne smemo pozabiti, da so otroci med seboj zelo različni, zato so različni tudi vzgojni pristopi. Pa vendar lahko posebej izpostavimo vlogo starša, ki je model za opazovanje in posnemanje malčkov/otrok.
Pomembno je tudi, da se starši ...