Izsledki raziskave so ponekod kontradiktorni, a takšen je pač tudi današnji svet. Vemo, kaj hočemo? Vemo, kaj zmoremo?
Naša sogovornica je napisala knjižni prvenec Zato sem torej prišla, ki ga odlikuje strast podrobnega opazovanja ljudi, njihovih besed in dejanj. Zagotovo pa jih potrebuje tudi v poklicu, ki ga opravlja, kajti deluje na področju raziskovanja samomorov na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Zakaj je Lena Kregelj torej prišla zdaj?
Pravkar je izšel vaš prvenec z naslovom Zato sem torej prišla. Pri prebiranju zgodb ugotavljam, da izjemno natančno secirate obraze, retoriko in gestikulacijo ljudi. Vaša strast sta opazovanje in doživljanje notranjega sveta ljudi in njihovih odnosov, mar ne? Kaj želite ugotoviti? Kakšen odgovor iščete? Resnico, ki je ni?
Tako je, moja prva knjiga je izšla v začetku januarja. Ko sem jo prvič prebrala v natisnjeni izdaji, vam moram priznati, da je ganila celo mene; ne iz občutka samohvale, ampak kako preprosta, a hkrati iskrena je. Pri ustvarjanju gre zares za proces, ko nekaj, kar se je zgodilo, prepletem z domišljijo, dinamiko in drobnimi detajli, nato pa nastane zgodba, ki je lahko (in navadno je) precej daleč od resničnega dogodka. Sem pa pri pisanju povezana s svojimi občutki do tematike. Ne morem pisati nečesa, česar ne čutim. Če bi se zdaj lotila neke teme, ki sem jo doživljala pri dvajsetih, iz tega besedila najverjetneje ne bi nastalo nič.
Moje življenje je bilo zares dinamično, doživela sem zoprne izzive na delovnih mestih, tudi mobing, poleg tega sem se zapletla v nasilno zvezo, ki me je precej zaznamovala, obenem pa v tistem času opravila doktorski zagovor iz socialne psihologije, kar je svojevrsten absurd in sem se zato še toliko bolj obremenjevala.
V knjigi je 18 kratkih zgodb, vsaj šest jih daje slutiti, da so resnične, no, najbrž so vse bolj ali manj iz vašega življenja, kajneda? Izpovedi dajejo slutiti, da ste v svojem mladem življenju morali premostiti že marsikatero oviro. Kaj nam lahko zaupate?
Nobena zgodba ni v celoti resnična, nekatere pa so povsem izmišljene, na primer Maska. Mislim, da je pri pisateljskem ustvarjanju težko določiti, kaj je resnično in kaj ne, saj že naše izkušnje oblikujejo način, kako gledamo na svet. Jaz neki dogodek vidim s takšnimi in takšnimi podrobnostmi, nekdo drug pa povsem drugače.
Moje življenje je bilo zares dinamično, doživela sem zoprne izzive na delovnih mestih, tudi mobing, poleg tega sem se zapletla v nasilno zvezo, ki me je precej zaznamovala, obenem pa v tistem času še opravila doktorski zagovor iz socialne psihologije, kar je svojevrsten absurd in sem se zato še toliko bolj obremenjevala.
V družini je bila od mojih mladih nog prisotna tudi kronična bolezen, zaradi česar razviješ neke vrste čut za opazovanje in empatijo. Večkrat pa sem tudi sama (verjetno gre za karakterno lastnost) hodila po robu in zato doživela marsikaj. Dobro, da sem imela ob sebi beležko in si vse to pridno zapisovala, zelo rada pa tudi berem, kar pripomore k mojemu domišljijskemu svetu.
Razhodi v partnerstvih so dejstvo, tudi vi imate tovrstne izkušnje, celo s partnerskim nasiljem. Glede na to, da ste po izobrazbi doktorica socialne psihologije in diplomirana komunikologinja, nam lahko prosim jedrnato poveste, čemu se ljudje razhajajo, povzročajo bolečine, otežujejo življenje? Sprašujem vas sicer po intimno-partnerskih razhodih, a tudi med prijatelji se vezi rahljajo. Čemu, torej?
Čeprav mi dejstvo, da so odnosi postali bolj površni, ni preveč pri srcu, imate seveda prav. Na situacijo gledam ...
