Človek nikoli ne ve, kaj lahko od njega pričakuje, razen da zvesto sledi (svoji) resnici in se kot sodobni Don Kihot bori za izboljšanje razmer v javnem zdravstvu. Dr. Erik Brecelj, kirurg na Onkološkem inštitutu in aktivist, tudi tokrat besed ni zavijal v celofan.
Začniva z retoričnim vprašanjem: zakaj hočejo zdravniki na vsak način, poleg redne službe v UKC, ki jim seveda plačuje dopust, izobraževanje in bolniške, delati še v samoplačniških ambulantah?
Večina zdravnikov ne izvaja samoplačniških storitev zunaj javnih zavodov. Nekateri delajo pri koncesionarjih, ki so del javnega zdravstvenega sistema. Koncesionarji opravijo veliko dela na visoki strokovni ravni in ni prav, da nanje mečemo slabo luč, da so vsi krivi za težave v zdravstvu, ker to ni res. So pa nekateri npr. prejeli od države koncesijo, storitve pa opravljajo le z zdravniki iz javnega zdravstva. Če se ponudi priložnost za koncesijo, ki so jo dobili od države brezplačno, jo drago prodajo. To so zlorabe sistema.
Res je, da predlog zakona onemogoča konkurenčno delo samoplačniških storitev. V javnosti se ustvarja vtis, da je to največji problem. A bistvo je drugje. Zakon o zdravstveni dejavnosti je veliko več kot samo urejanje dela zunaj javnih zdravstvenih zavodov, je veliko obsežnejši, kot se prikazuje. Bistvo je v tem, kar se dogaja v ozadju ...
