Gozdna terapija je na Japonskem že nekaj časa uveljavljena praksa, trend pa se hitro širi tudi po Ameriki in Evropi. Obstaja namreč čedalje več znanstvenih raziskav, ki dokazujejo, da lahko preživljanje časa v naravi vodi do številnih blagodejnih učinkov na zdravje in dobro počutje. Tako lahko reden stik z naravo služi kot preventiva pa tudi kot učinkovito zdravilo proti številnim boleznim sodobnega časa.
Čeprav je področje gozdne terapije pri nas še precej v povojih, imamo nekaj certificiranih vodnikov gozdnih sprehodov. Med njimi je tudi dr. Cvetka Avguštin, upokojena zdravnica, ki je pri opravljanju svojega poklica na človeka vedno gledala celostno, svoje znanje pa je črpala iz uradne medicine, ajurvede in tradicionalne kitajske medicine. Danes kot vodnica gozdnih terapevtskih sprehodov ljudi uči ponovnega povezovanja z naravo, saj smo v dobi digitalizacije v precejšnji meri izgubili stik z njo.
V intervjuju nam je razložila, kako so Japonci gozdno terapijo uvedli z namenom, da bi ublažili zdravstvene težave, povezane s prekomernim delom. Pojasnila je, kaj se dogaja med gozdno terapijo, kakšne so njene dolgoročne posledice in katere bolezni lahko ta pozdravi. Izpostavila je tudi lastnosti, ki bi jih po njenem mnenju moral imeti dober zdravnik.
Sodobni človek je ves čas v naglici, zato je začel izgubljati stik z realnostjo. Zaradi stresa, negativnih sevanj in onesnaženosti okolja pri ljudeh prihaja do sprememb genoma in razvoja težko ozdravljivih bolezni.
Japonska je prva država, ki se je začela posluževati gozdnih terapij oz. gozdnih kopeli (pri njih se je uveljavil izraz shinrin yoku). Kako so Japonci sprejeli tovrstno prakso? Katere države so ji sledile in kakšna je trenutna situacija na tem področju v Sloveniji?
V osemdesetih letih, v časih hitrega gospodarskega razvoja, je postala izgorelost na Japonskem pereč zdravstveni problem. Poleg tega je zaradi delovnih preobremenitev med prebivalstvom poraslo število kroničnih bolezni, rakavih obolenj, avtoimunih bolezni in samomorov. Leta 1982 je takratni direktor japonske agencije za gozdarstvo, kmetijstvo in ribolov predlagal shinrin yoku ali gozdno kopanje kot metodo za preprečevanje izgorelosti. S tem so želeli ljudi spodbuditi, da bi redno zahajali v gozd in poskrbeli za regeneracijo svojih izčrpanih tkiv.
Politika je začela sčasoma financirati raziskave, ki so proučevale pozitivne učinke gozda na zdravje ljudi. Prve tovrstne raziskave je opravil dr. Qing Li, ki je še danes mednarodno priznan strokovnjak na tem področju. Tako se je razvila gozdna medicina, temu pa je sledila vzpostavitev gozdno-terapevtskih centrov, ki so jih začeli leta 2006 tudi certificirati.
Teh je danes na Japonskem 62. V njih delujejo usposobljeni vodniki gozdne terapije, gozdni terapevti in ponekod tudi zdravniki. Čuječe druženje z naravo je sicer večstoletna japonska tradicija, ki pa so jo sodobni Japonci ob hlastanju po uspehu in materialnem udobju zanemarili. Zibelka programov gozdne medicine je nedvomno Japonska, so pa javnozdravstveni programi, ki se poslužujejo zdravilnih učinkov bivanja v gozdu, razviti na vseh kontinentih, tako v razvitem kot manj razvitem svetu.
Zahodni svet je na naravo vsaj zadnjih 300 let gledal kot na vir dobrin, ne pa kot na čuteče bitje, s katerim lahko vzpostavimo odnos. V različnih kulturah sveta obstajajo številne tradicije druženja z gozdom, pri čemer ne gre zgolj za zdravljenje ljudi, temveč tudi za zdravljenje gozda, reke, puščave ali drugega naravnega okolja. Proces je torej vzajemen.
V Sloveniji so naši pradedje ...
