Z darovanjem organov lahko drugemu ne le povrnemo zdravje, temveč celo podarimo novo priložnost za življenje. Direktor zavoda Slovenija-transplant, travmatolog Andrej Gadžijev, se je že pred več kot desetimi leti srečal s paliativno oskrbo kirurških bolnikov, več kot dvajset pa je del ekipe institucije, ki jo vodi in verjame v njen izjemno učinkoviti in povsem transparentni sistem.
Po zadnjih podatkih je v nacionalnem registru opredeljenih do posmrtnega darovanja organov in tkiv 13.498 oziroma 0,5 odstotka Slovencev.
Poudarja, da je v Sloveniji trikrat večja verjetnost, da bo človek potreboval zdravljenje s presaditvijo organov, kot da bo, če se bo tako opredelil, postal darovalec. Opredelitev za darovalca je odločitev, zaklenjena do smrti. Do tega trenutka si je mogoče kadarkoli premisliti. Darovanje organov je in mora ostati popolnoma altruistično dejanje.
Pomembno je poudariti, da je odločitev za darovanje organov prostovoljna in nepridobitna, vanjo te nihče ne more prisiliti.
V Sloveniji imamo izjemno visoke etične standarde, kar se darovanja organov tiče. Še posebno ko govorimo o darovanju v času življenja. Sem sodi seveda darovanje ledvic. Etična komisija za transplantacije preverja, ali gre res za altruistično željo pomagati ali se zadaj skriva kaj drugega. V primerih darovanja živega darovalca imate namreč dva bolnika. Tistega, ki organ daruje, in tistega, ki ga prejme. In pri obeh so stroški zdravljenja pokriti.
V svetu je poleg ledvice mogoče v času življenja darovati tudi del pljuč ali jeter. Da bi preprečili kakršnekoli zlorabe, je ključno presoditi, ali med darovalcem in prejemnikom obstaja močna čustvena ali sorodstvena povezava. Preveri se, ali obstaja tveganje kakršnihkoli finančnih koristi, ocenjuje se tudi duševno stanje darovalca itn. Darovanje organov mora biti popolnoma altruistično dejanje.
Tisti, ki dobi organ darovalca, zaživi z zavedanjem čudeža, nove priložnosti za življenje. S čudeži je pa tako, da včasih s sabo pripeljejo tudi bolj ali manj verjetne zgodbe. Nemalokrat slišimo, da imajo ljudje z novim srcem tudi novo zavest. Kako bi to komentirali?
Slovenija-transplant je institucija, ki skrbi za pridobivanje organov darovalcev, zato nismo v rednem stiku s prejemniki. Z njimi se srečujemo le takrat, ko nam člani društev bolnikov s transplantiranimi organi pomagajo pri ozaveščanju. Gospod Janko Kosel, prejemnik srca, je ob evropskem dnevu darovanja sicer omenil, da nikoli prej ni kuhal marmelade, z novim srcem pa jo. Seveda slišimo takšne in podobne zgodbe. No, na srečo pa nobene negativne. Postopek darovanja srca poteka na primer tako, da telo začasno priklopimo na ECMO (zunajtelesna membranska oksigenacija). Ob tem pacient prejme tudi določena zdravila, ki zavest dejansko lahko za nekaj časa spremenijo.
Vaš oče, dr. Eldar Gadžijev, specialist za kirurgijo jeter, je nekoč izjavil, da bi vsak kirurg moral biti enkrat operiran in vsak onkolog enkrat imeti raka. Vi ste travmatolog. In če mi dovolite spodrsljaj na polje pop psihologije, me zanima, ali ste doživeli kakšno – travmo?
Zelo konkretne sem. Imel sem več športnih poškodb, predvsem zaradi hokeja, in bil zaradi njih tudi na operacijski mizi. Dobro poznam vlogo pacienta, ki pa je kvečjemu poglobila moje zaupanje v naš zdravstveni sistem, v katerem rad delam. Če pa imate v mislih še tisto drugo travmo, pa lahko rečem le, da je bilo odraščanje ob človeku, kot je bil moj oče, gotovo neke vrste travma ...