Nadarjenost je lastnost, ki jo okolje lahko nagrajuje ali pa zatre, če je ne prepozna kot vrlino. V slovenskem šolskem sistemu so precejšnje razlike med šolami, saj nekatere uspejo prepoznati nadarjenost učencev in se jim prilagodijo tako, da se med poukom ne dolgočasijo, temveč je njihova radovednost in želja po znanju zaželena in cenjena.
Tega se zavedajo na Gimnaziji Bežigrad, ki velja za eno izmed najzahtevnejših v državi. Delo z nadarjenimi dijaki je prednost, pravi ravnateljica dr. Alenka Budihna, obenem pa si ne zatiska oči pred tem, da stremljenje k vrhunskim rezultatom na maturi in odličnim ocenam lahko nekaterim učencem povzroča tudi težave.
Lani je bilo povprečno doseženo število točk na maturi na Gimnaziji Bežigrad v splošnih oddelkih 25,62 – v Sloveniji je 20,99 in v športnem oddelku 24,83, število zlatih maturantov je bilo 44, štirje maturanti pa so dosegli vse točke. Kako je mogoče doseči takšne rezultate?
Pravzaprav je to posledica tega, da se k nam vpisujejo dijaki, ki imajo v osnovni šoli najboljše ocene, kar pomeni dve ali tri štirke v zadnjih treh letih, kar ni v redu.
Zakaj ne?
Še malo več kot pred petnajstimi leti so se na Bežigrajsko gimnazijo vpisovali odličnjaki, ki so imeli zaključeno pet tri glavne predmete – matematiko, slovenščino, angleščino. To jim je prineslo točke in so si lahko privoščili dve ali tri štirke na leto ali celo več, zdaj pa se od otrok zahteva popolnost, kar lahko povzroča travme in napetosti že v osnovni šoli.
Boj za najboljše ocene v osnovni šoli se mi ne zdi zdrav. Celoten sistem je pravzaprav nezdrav, saj se lahko le otroci s samimi odličnimi ocenami vpišejo na našo gimnazijo. Prav tako je treba upoštevati, da je na nekaterih osnovnih šolah lažje doseči odlično oceno kot drugje – ta razlika se seveda na gimnaziji opazi, saj imajo dijaki v prvem letniku zelo različno predznanje in jih je treba izenačiti, kar lahko traja celo leto, če so večje razlike v znanju.
V družbi je vse več individualnosti, medtem ko je bilo v preteklosti čutiti posledice socialistične miselnosti, kjer smo bili vsi za enega in eden za vse. Medsebojna pomoč je bila bolj prisotna, tega je trenutno premalo, a če se otroke pravilno vodi, so tega zmožni.
