Vsake tri sekunde nekdo na svetu zboli za demenco – boleznijo, ki jo še vedno spremlja stigma. V Sloveniji se z njo spoprijema že 47.000 ljudi. Demenca ne prizadene le bolnika, temveč tudi svojce, zato je zelo pomembno zgodnje odkrivanje bolezni.
»Če je bolezen zgodaj odkrita, jo bodo tudi svojci lažje sprejeli in se prilagodili. Življenje s to težko boleznijo bo tako lažje za vse. Nikoli ni enostavno, je pa lažje, če približno veš, kako se s tem spoprijeti in kje poiskati pomoč,« pravi doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani.
Odraščali ste v Lenartu v Slovenskih Goricah. V bližini je zavod Hrastovec, kjer se zdravijo ljudje z duševnimi motnjami. Nekje sem prebrala, da ste že v srednji šoli želeli med počitnicami tam pomagati. Zakaj?
V neposredni bližini zavoda Hrastovec je bil moj dom in podobno, kot je stigma z duševnimi boleznimi zelo jasna, je bila tudi stigma glede zavoda Hrastovec zelo prisotna. Velikokrat so letele kakšne opazke na račun varovancev zavoda, vendar so se meni zdeli zanimivi, kadar sem jih srečala na ulici.
Spraševala sem se, kako se počutijo - in ker sem že zelo zgodaj čutila, da hočem početi nekaj v zvezi z medicino in pomagati ljudem, sem se pozanimala, ali bi lahko šla na obisk v zavod Hrastovec, kar so mi omogočili. Pozneje pa sem se varovancem pridružila pri delovni terapiji in fizioterapiji. Z njimi sem se pogovarjala, jih opazovala.
Zame je bila to čudovita izkušnja, ker sem lahko opazovala, kako potekajo terapije, imeli so posebno hišo, kjer so lahko živeli pari in so poskušali biti bolj samostojni. Prav tako sem opazovala tudi tiste, ki so bili zelo prizadeti in so imeli omejene sposobnosti. Zanimale so me njihove navade, gibanje …
Je ta izkušnja vplivala na izbiro vašega poklica?
Ja, verjetno vsaj delno. Od nekdaj so me zanimala stanja, ki vplivajo na naše vedenje in funkcioniranje, zato mi je bila všeč kombinacija psihiatrije in nevrologije. Zgodaj sem vedela, da želim študirati medicino, zato sem bila zelo vesela, ko mi je to uspelo.
Kdaj pa ste vedeli, da boste izbrali nevrologijo?
Med študijem sem imela priložnost spoznavati različna področja medicine skozi predavanja in vaje. Med vsemi profesorji me je še posebej navdušil profesor Pirtošek s svojim izjemnim načinom predstavljanja nevrologije in svojim vzornim pristopom. Med njegovimi predavanji sem začutila globoko privlačnost do tega področja in željo, da bi se tudi sama posvetila raziskovanju in delu v nevrologiji.
Svoje zanimanje sem še poglobila, ko sem opravljala študentsko raziskovalno delo pri njem, osredotočeno na demenco. Ta izkušnja me je le še bolj prepričala, da je nevrologija področje, na katerem želim nadaljevati svojo kariero.
Naš odnos do starejših bi moral biti bolj spoštljiv in sočuten, saj mnogi med njimi še vedno aktivno prispevajo k družbi. Poleg tega se moramo zavedati, da starejši predstavljajo velik delež naše družbe in nas obkrožajo na vsakem koraku.
Študirali ste tudi na Švedskem – v družbi, ki je zelo dobro ozaveščena o staranju. Kako je glede tega pri nas? Se vam zdi, da teme starosti odrivamo ob rob ali ne?
V zadnjem času sem bila večkrat prijetno presenečena, še posebej nad izjemno dobro obveščenimi starejšimi, ki smo jih povabili k sodelovanju pri različnih projektih. Na primer, nedavno smo izvedli raziskavo, v kateri smo preverjali morebitne zgodnje znake demence, ki jih do tedaj morda niso opazili. Z veseljem so se vključili, tudi preko spleta, kar me je resnično navdušilo. To kaže, da starejše v Sloveniji zanima področje, povezano z zdravjem v starosti, in si želijo pridobiti nove informacije.
Kljub temu pa menim, da je treba še veliko storiti za izboljšanje odnosa do starejših. Predvsem me skrbi, kako se določa ...