Damjana Šmid, ki v vrtcih in šolah izvaja predavanja, seminarje in delavnice, pravi, da se bodo stranski učinki devetih let šolanja pokazali kot otrokova samostojnost, razmišljanje s svojo glavo, reševanje težav, vzdržljivost, razvijanje interesov, kot pridobljena prijateljstva, zmožnost sodelovanja, empatije, sprejemanja različnosti. A le v primeru, če starši ne bodo preveč posegali v lekcije otrok in jim kradli izkušenj.
Pred leti ste v članku izpostavili, da »v dneh, ko so šole spet odprle svoja vrata in vanje vstopa množica otrok in mladostnikov, vidite več zaskrbljenih odraslih kot pa otrok.« Kaj torej svetujete staršem ob začetku šolskega leta?
Za začetek bi jim svetovala kanček optimizma. Da torej otrokom ne govorimo: »Konec je luštnega, konec je igranja, v šoli bo pa zares, moral boš ubogati, če že doma ne ubogaš …«. Ni potrebno, da dajemo ta negativen predznak, to težo.
Dobro se je zavedati tudi, da slaba ocena ne boli toliko kot pripombe staršev. Da so pridobljene socialne veščine bolj pomembne za življenje, kot nastanek magmatskih kamnin in definicija družine. Prilagodljivost, radovednost in usvojene navade bodo našim otrokom odprle več vrat kot vsi nepravilni glagoli. Vendar bodo mogoče prav magmatske kamnine ali angleške besede odločilne pri izbiri poklicne poti.
Naučimo otroke, da bodo znali izluščiti bistvo in preživeti z odvečnim balastom. Oboje je del življenja. Ne ocenjujmo znanja, to naj naredi učitelj. Ne ocenjujmo učitelja, to naj opravi njegov nadrejeni. Ne izbirajmo učiteljev za svoje otroke. Ne izbirajmo sošolcev za svoje otroke. Idealno okolje, ki bi ga tako radi ustvarili, ne obstaja. Ne doma, ne v šoli, ne v svetu. Presodimo, kdaj naj bomo otrokov glas in kdaj je bolje, če smo tiho.
Stranski učinki devetih let šolanja se bodo namreč pokazali kot otrokova samostojnost, razmišljanje s svojo glavo, reševanje težav, vzdržljivost, razvijanje interesov, kot pridobljena prijateljstva, zmožnost sodelovanja, empatije, sprejemanja različnosti – le, če ne bomo preveč posegali v njihove lekcije in jim kradli izkušenj.
Pred kratkim sem slišala za primer, ko je mamica rezervirala hotelske usluge, v istem hotelu, kjer je potekala šola v naravi, v katero je bil vključen njen otrok. Vprašajmo se, zakaj je to potrebno in kaj s tem sporočamo otroku.
Kako torej najti pravo mero – da starši ne posegajo preveč in ne premalo v otrokov šolski proces?
Priporočljivo je, da so starši otrokom dobri sogovorniki, ne nadzorniki. Naj postane računanje nekaj vsakdanjega, naj bodo podnebni pasovi stvar razgledanosti. Naučimo se vsaj eno Prešernovo pesem, če že imamo zaradi njega prost dan. Pokažimo otroku smisel ocen. To je samo informacija. Ni vrednostni papir, ki določa vrednost otroka.
Če otrok dobi oceno tri, pomeni to dobro. Za dve znanje zadostuje. Nezadostna nam sporoča, da je treba nekaj spremeniti. Naj nas ne bo strah nezadostnih ocen. Lahko se izboljšajo, le vzroke zanje je treba najti. Ponavljanje razreda in prešolanje v prilagojen program sta varovalki za otroka, ne njegov poraz.
Kaj pa, če ima otrok v šoli težave? Kako ravnati takrat?
Rešujmo otrokove stiske, ko dosežejo ali presežejo meje otroške duše. Bodimo blizu. Poslušajmo, razbremenimo, sprostimo. Poiščimo pomoč. Sicer pa jih vsakodnevno opremljajmo, da se bodo znali postaviti zase, da bodo zvesti sebi, da bodo samostojni, neodvisni od všečkov. Naredimo jih pogumne. Pokažimo jim odgovornost. Na ulici, na igrišču, v trgovini, na šolskem avtobusu, na spletu, na prvem taboru, pri spopadanju z računi.
Treba se je zavedati tudi, da se otroci razlikujejo. Nekateri radi hodijo v šolo. Učijo se, blestijo na tekmovanjih, nastopajo na proslavah in s svojimi deklamacijami nas ganejo do solz. In so otroci, ki šole ne marajo. Tudi zaradi njih imamo pogosto solzne oči. Mogoče šolo zasovražimo tudi starši.
To so otroci, za katere je še posebej pomembna ...
