Ko sva si začeli dopisovati, me je zaustavila s stavkom: »Pot, dolga 54 let, me je pripeljala do tukaj in sedaj, da sem ugotovila, da sem to, kar nisem.«
Diagnozo bipolarne motnje in ciklične depresije je Cvetka Cvet Hosta sprejela junaško. Odločila se je, da bo naredila vse, kar zmore in zna, da bo sobivanje z boleznijo čim bolj znosno. Od samostana v Kančevcih do zdravljenja v Maleziji in vmes, ja, vmes, je bilo veliko; bržčas za marsikoga mnogo preveč. A življenje je boj.
Vaša življenjska pot je izjemna, polna pogumnih odločitev, sprememb, ampak najprej bi vas želela povprašati eno stvar: na 40. rojstni dan, 16. oktobra 2010, ste odšli v samostan v Kančevcih. Pravite, da se je na tej točki zgodil vaš osebni prelom. Zaupajte nam, čemu ste se tjakaj namenili.
Prišlo je čisto spontano, med klepetom ob kavi. Za mizo smo sedeli štirje, moj brat, njegova takratna partnerica, jaz in moj mož. Klepetali smo o tem, kako nas storilnost v službah prehitro pelje čez življenje. Omenila sta samostan v Kančevcih, kjer se življenje umiri. Takoj sem izrazila željo po tej izkušnji. Nekaj mesecev za tem sem prejela posebno darilo, dolgo sedem dni. Prvi dan se je začel na moj 40. rojstni dan. Šla sem po izkušnjo miru.
Včasih se je kar nekaj znanih Slovenk in Slovencev odločilo za odmik v samostanu, ne predstavljam si najbolje, kakšna čustva človeka prevevajo, ko je sam, na »nikogaršnji zemlji«, med štirimi hladnimi zidovi. Kaj ti lahko takšen odmik pove?
Odvisno, s katere plati čustva dojemaš. Čustva so odsev misli, ki neprenehoma domujejo v nas. Ko se misli umirijo, se začne proces. Človeška narava je naravnana na storilnost, um nenehno išče rešitve, povezave, nove poti ali pa ponavlja stare; nekaj nas žene, da razrešimo svoj notranji konflikt. Če ga ne, se poglablja in postaja močnejši. Nihče izmed nas se tega ni učil v šoli.
Če hočeš nekaj razrešiti, greš na pot, ki je tvoja lastna in nikjer na tem svetu ni enake. Čakajo te nove izkušnje, ovire, dvomi, strahovi, stranpoti, jeza, žalost, zanikanje, jok, razočaranje, nesmisel – in vse protiuteži naštetega. Čustva doživljamo v telesu. Vsak organ podpira določeno čustvo. Ko je jeze preveč in ljubezni premalo, zbolijo jetra. Velikokrat slišimo reči: »Joj, kako mi greš na jetra.« Pa še vse je res! Res gre vse na jetra.
Cvetka, ki sem jo poznala, je počasi odhajala. Ni bila več uporabna s tistimi vedenjskimi vzorci, prepričanji in željami. Raziskovanje mi je prineslo veliko sprememb. Najtežje pa je spreminjati sebe, dosti lažje je druge. To radi počnemo.
S čim ste se morali srečati?
S tišino, mirom in posledično zelo velikim nemirom. V vsakdanjiku igramo mnogo vlog in za vse se trudimo po svojih najboljših močeh, da jih odigramo dobro. V odmiku pa maske padejo, ker jih ne potrebuješ.
O katerih maskah govorite, katera je (bila) za vas najtežja?
Saj veste, maske so sinonim za različna vedenja. Doma se vedeš drugače kot v službi, med prijatelji drugače kot med sodelavci, na potovanju z družbo drugače kot v ožjem družinskem krogu. O teh maskah govorim. Moja najtežja izhaja iz primarne družine ...
