S kresnikom nagrajena slovenska knjižna uspešnica Belo se pere na devetdeset postaja film. Napisala jo je Bronja Žakelj, ki se je zdaj znašla pred novim izzivom – njeno življenje se bo odvijalo na velikem platnu. V filmu, katerega snemanje se začenja prav ta mesec pod taktirko režiserja Marka Naberšnika, jo bo igrala Lea Cok.
Pred snemanjem se Bronja in Lea nista poznali, a sta tisto aprilsko dopoldne, ko smo se srečali za intervju v revijo Onaplus, dajali vtis, kot da sta si blizu že od nekdaj.
Režiser se je z Bronjino zgodbo ukvarjal več let, premiere pa se lahko nadejamo v naslednjem letu. Dejal je, da je ob vsej resnosti vsebine, minljivosti, smrti, bolezni, Bronjin roman svetel in duhovito napisan. Seveda film in roman nikoli ne moreta biti ne ista ne enaka, a teme, ki jih bo nagovoril »filmski trak«, so Bronjine in skupne, intimne in vsem vsaj pritajeno znane obenem.
Bronja, knjige niste pisali, da bi postala film. Vaša življenjska zgodba je presegla samo sebe. Kako se počutite ob zavedanju, da bo vaša pot predstavljena na velikih platnih?
Bronja: Ja, ko sem pisala svojo zgodbo, vse do konca, ko sem dobila nekaj res prepričljivih potrditev, nisem mislila, da se bo enkrat stiskala v pravo knjigo, kaj šele, da bo iz nje nastal film. Večkrat me vprašajo, kako se počutim ob tem. Ali sem ponosna? Jasno, da sem, kako ne bi bila, a ne na način, kot bi morda pričakovali drugi.
Po eni strani gre za enako distanco, kot se je med menoj in knjigo vzpostavila po njenem izidu – na film trenutno gledam kot na projekt in nase kot na del ekipe, ki bi svoje delo rada čim bolje opravila, in tudi mene malo preseneča, da tu ni nekih hudih čustev ne v plus ne v minus.
Po drugi strani pa je vse skupaj tako nadrealistično, to, da se o naših življenjih snema film, da najbrž sega izven registra in dometa mojih občutij, tako da včasih kakšnih posebnih občutkov sploh ni.
Ne vem pa, kako bom preživela premiero, premiere se v resnici kar malo bojim. Kako bom lahko pred seboj spet gledala vse nas v kuhinji na Vojkovi, mami, ki spet umira, Roka, ki se stisne k meni pod deko, Dado vso živo v tistih njenih rožastih haljah? In konec koncev, kako bom lahko gledala sebe, spet priklopljeno na kemoterapijo, kako bom na platnu še enkrat gledala svoje življenje ...
