Branka Perne, predsednica Zveze Sožitje, vztrajno poziva državo, naj bolj prisluhne potrebam otrok z motnjami v duševnem razvoju in jih obravnava kot enakopravne člane družbe, k čemur jo zavezuje tudi konvencija o pravicah invalidov.
Njen odločni boj je pomemben za vse nas. Za družbo, v kakršni želimo vsi živeti. Branka je mati 44-letnega sina Luka. Intervju je navdihujoč, kajti spoznamo izkušnjo človeka v skromnosti. Lukova velika prednost je, da ne živi v materialnem svetu. In potem nam obudi še nekaj: izgubljene moralne vrednote in iskanje poti v skupnost.
Zveza Sožitje je lani praznovala 60 let izjemno uspešnega delovanja. Zato bi vas najprej želela vprašati, kako je s sožitjem med Slovenkami in Slovenci. Slišimo, da znamo stopiti skupaj, kadar je treba. To je sicer malo nevarna tolažba.
Zveza Sožitje je organizacija, ki ima več kot 13.500 članov, vključuje 51 društev, ki so razdeljena v pet regij. Vsako društvo ima svojo(-ega) predsednico(-ka), izvršni odbor. Enkrat na leto se sestanemo, da izmenjamo izkušnje v dobrobit naših članic in članov. Problematika je bolj ali manj znana.
Konec leta 2023 smo imeli na Brdu sestanek z najvišjimi vladnimi predstavnicami in predstavniki, prisotna sta bila tudi predsednica države in varuh človekovih pravic. Sicer so vsi seznanjeni s težavami invalidskih organizacij, ampak nismo prišli dlje kot do ponovne ugotovitve, da bo treba določene invalidske zadeve, te, ki nam primarno krojijo življenje, urediti.
Namreč, vsaka invalidsko-humanitarna organizacija ima svoje specifičnosti. Tisti, ki imajo telesne okvare, poudarjajo predvsem nujnost fizične rehabilitacije; pri nas je poudarek na razumevanju, sporazumevanju naših deklet in fantov ter krepitvi njihove samostojnosti. To je kar velik problem in začeli smo z rahlo berljivim branjenjem oziroma rahlo berljivo vsebino sporočil. Tudi ustava je prirejena v lahko berljivi obliki in to je velik dosežek Zveze Sožitje, seveda v sodelovanju z defektologi, da so ta pomembni dokument tako pripravili.
Branka: Ko se pojavi problem, kot so bile poplave, smo vsi dobrodelni, vsi se znamo ob dejanju dobrodelnosti fotografirati. A smo žal premnogokrat nemi opazovalci družbenega dogajanja in krivic, nočemo jih ne videti in ne slišati.
Ampak koliko je med nami sožitja?
Slabih izkušenj s predstavitvijo oseb z motnjami v duševnem razvoju nimam, res pa je, da nikoli nisem dajala poudarka na motnje, temveč se od nekdaj ukvarjam s tem, kaj zmorejo in kako jih čim bolj aktivno vključiti v družbo. In da jih predstavimo z druge strani, ne česa ne znajo in kakšne pomoči so potrebni, temveč kaj znajo in zmorejo. Samostojni ne bodo nikoli, to je dejstvo, ker to pač je stanje naših otrok ...